O parkirnih prostorih imam svoje mnenje. Zato se mi je ideja o referendumu na to temo od prvega dne zdela precej bizarna. Referendum naj bi bil namenjen vprašanjem, ki imajo širši družbeni pomen, ne pa temu, da se vsak odlok, ki nekomu ni všeč, spreminja v politični obračun. Ampak ok. Ljubljančani so dobili referendum. Demokracija pač pomeni tudi to, da lahko ljudje odločajo o stvareh, s katerimi se sam ne strinjaš. Kar me veliko bolj zabava, je dogajanje po referendumu.
- Parkiranje v Štepanjskem naselju / je parkiranje pravica?
- Angelčki parkiranja zate najdejo parkirno mesto
- Če imaš velikega, ga lahko pustiš kjerkoli
- Naredite nam končno večje parkirne prostore
Tisti, ki so referendum zahtevali, danes razglašajo, da je rezultat nezaupnica ljubljanskemu županu. To se sliši odlično. Problem je samo v tem, da številke govorijo nekoliko drugačno zgodbo. Referenduma se je udeležilo približno 19 odstotkov volilnih upravičencev. Proti odloku je glasovalo po do sedaj zbranih podatkih 40.324 ljudi. Da bi bil odlok na referendumu dejansko zavrnjen, bi moral biti dosežen zavrnitveni kvorum, ki je znašal približno 45.500 glasov proti.
Manjkalo je torej več kot pet tisoč glasov. To ni podrobnost. To je bistvo referendumske ureditve. Zakon namreč ne zahteva zgolj večine med tistimi, ki pridejo na volišče. Zahteva tudi dovolj veliko število glasov proti, da se prepreči, da bi majhen delež volivcev razveljavil odločitev mestnega sveta.
Toda v Sloveniji očitno živimo v času, ko številke pomenijo točno toliko, kolikor ustrezajo politični razlagi. Če zmanjka pet tisoč glasov, to ni poraz. To je moralna zmaga. Če ne dosežeš zakonsko določenega praga, to ni neuspeh. To je nezaupnica. Če izgubiš po pravilih, potem je treba spremeniti interpretacijo pravil. Politika ima res zanimivo sposobnost ustvarjanja alternativne realnosti.
Še bolj zanimivo pa je, da bi po tej logiki lahko skoraj vsak referendum razglasili za uspeh. Ni pomembno, kaj piše v zakonu. Pomembno je, kdo prvi stopi pred kamere in razloži, kaj se je v resnici zgodilo.
Nezaupnica županu? Res? Če bi bila to res nezaupnica, bi pričakoval bistveno višjo udeležbo. Pričakoval bi, da bi ljudje množično prišli na volišča in jasno povedali, da želijo spremembe. Devetnajst odstotkov udeležbe pa prej kaže na to, da velika večina Ljubljančanov referenduma preprosto ni razumela kot usodnega vprašanja za prihodnost mesta. Ali pa jih tema sploh ni dovolj zanimala.
Oboje je legitimna razlaga. Nezaupnica pa nekoliko težje. Demokracija je precej preprosta. Pravila so znana vnaprej. Če je za uspeh referenduma potreben določen prag in ga ne dosežeš, referendum ni uspel. To ni stvar interpretacije, ampak matematike.
Matematika pa je precej zoprna disciplina. Ne zanima je politični spin. Ne zanima je, kdo je bolj prepričljiv pred kamerami. Ne zanima je, kdo si bolj želi zmagati. Prešteje glasove in pove rezultat. Vse ostalo je zgolj pripoved za tiste, ki imajo raje občutke kot dejstva.
