Ura ima 60 minut. Dan ima 24 ur. Teden ima sedem dni. Nič se ni spremenilo. Fizika še vedno deluje po istih pravilih, Zemlja se še vedno vrti okoli svoje osi z enako hitrostjo. Ampak meni se zdi, da čas teče vedno hitreje. Kot da bi bil pred nekaj dnevi šele začetek junija. Tisti trenutek, ko si rečeš, da je pred tabo še celo poletje. Da bo dovolj časa za vse. Za izlete, za morje, za knjige, za kolo, za prijatelje, za lenarjenje. Potem pa odpreš koledar in ugotoviš, da smo že skoraj na koncu julija.
- Zakaj se minuta pri pralnem stroju vleče kot ponedeljek?
- Detoksikacija od družbenih omrežij
- Prvega Rolexa ne pozabiš nikoli / v Malalana po Rolexa
Kam je izginil ves ta čas? Sem edini, ki ima tak občutek? Da vsako leto mine hitreje kot prejšnje? Kot otrok sem komaj čakal poletne počitnice. Zdele so se neskončne. Dva meseca sta bila skoraj večnost. Danes pa mine en vikend, kot bi nekdo pritisnil gumb za previjanje naprej.
Verjetno obstaja razlaga. Ko si otrok, je vsako leto velik del tvojega življenja. Desetletniku eno leto predstavlja desetino vsega, kar je doživel. Petdesetletniku pa zgolj petdesetino. Mogoče zato možgani vse skupaj dojemajo drugače. Mogoče zato dnevi niso nič krajši, občutek pa je povsem drugačen. Ali pa smo si preprosto sami krivi.
Neprestano hitimo. Med službo, telefoni, elektronsko pošto, družbenimi omrežji, obveznostmi in neskončnimi seznami opravil redko zares obstanemo. Dan se konča, ne da bi se sploh zavedali, kaj se je v njem zgodilo. Šele fotografije na telefonu ali objave na družbenih omrežjih nas opomnijo, da smo bili nekje, nekaj doživeli in da je od tega minilo že več tednov.
Včasih sem mislil, da bom imel “nekoč” več časa. Da bodo prišli dnevi, ko ne bo več hitenja. Danes vem, da tisti “nekoč” nikoli ne pride sam od sebe. Vedno si ga moraš sam ustvariti.
Morda je skrivnost ravno v tem. Da si vzameš čas. Da greš na sprehod brez telefona. Da sediš na balkonu in opazuješ sončni zahod. Da sedeš na kolo brez cilja. Da spiješ pijačo, ne da bi ob tem brskal po telefonu. Da kakšen trenutek preprosto živiš, namesto da ga dokumentiraš.
Ker na koncu ne bomo govorili o tem, koliko elektronskih sporočil smo poslali ali koliko objav smo prebrali. Spomnili se bomo ljudi, krajev in občutkov. Tistih trenutkov, ko se je čas za nekaj minut ustavil. Mogoče je to edini način, da ga vsaj malo upočasnimo.
Ali pa se samo staram in se mi vse skupaj zgolj zdi. Kaj ti misliš? Imaš tudi občutek, da vsako leto mine hitreje? Ali sem eden redkih, ki se vsako poletje vpraša, kam je izginil ves ta čas?
