Ustavno sodišče je dopustilo referendum o interventnem zakonu. Ta odločitev je dovolj, da se je v Sloveniji ponovno zavrtel dobro znani film. Film, v katerem se dejstva hitro izgubijo med lažmi, strašenjem ljudi in iskanjem sovražnika. Ustavno sodišče je s to odločitvijo pokazalo nekaj pomembnega. Če v zakon dodaš nekaj, kar samo po sebi ne bi smelo biti predmet referendumskega odločanja, potem to ne more postati čarobna varovalka, s katero se referendum enostavno prepreči.
- Je bil rezultat referenduma v Ljubljani res nezaupnica županu?
- Na krilih laži so zmagali tisti, ki so glasovali proti
- Mene je strah, da se bo izkoriščalo / če bi prebral zakon, te ne bi bilo!
Preprosto povedano: ne moreš v zakon dodati “podtaknjenca”, ga zaviti v celofan in potem razlagati, da ljudje o njem nimajo pravice odločati. Ampak pri nas se zgodba nikoli ne konča pri pravnih argumentih. Ustavno sodišče je v trenutku postalo ožigosano in drek se je začel valiti na ustavne sodnike.
Takoj ko je postalo jasno, da bo referendum, se je začel že “deja vu kulturni boj”. Na eni strani dejstva, na drugi strani pa stroj za ustvarjanje občutkov, strahu in zmede. Interventni zakon je nenadoma postal skoraj rešitev za vse težave. Postal naj bi nekaj nujnega, nekaj brez česar Slovenija ne more preživeti. Vsak, ki dvomi vanj, pa je takoj predstavljen kot nekdo, ki je proti napredku, proti ljudem ali celo proti državi.
Ampak vprašanje je precej bolj preprosto. Komu ta zakon dejansko koristi? Kdo bo imel od njega največ? Kdo bo na koncu plačal račun? Ker vedno znova poslušamo iste zgodbe. Ko pride nov zakon, nova reforma ali nova nujna sprememba, se vse skupaj predstavi kot pomoč ljudem. Ko pa pogledaš podrobnosti, pogosto ugotoviš, da največ pridobijo tisti, ki imajo že zdaj največ. To je bistvo problema.
Referendum ni napaka demokracije. Referendum je eden redkih trenutkov, ko imajo ljudje možnost neposredno povedati, kaj mislijo o določeni odločitvi oblasti. Seveda referendum ni vedno idealen način odločanja. Seveda so lahko vprašanja zapletena. Seveda lahko politika tudi referendum izkoristi za svoje cilje. Ampak rešitev ni v tem, da se ljudem poskuša zapreti vrata. Rešitev ni v tem, da se zakon napiše tako, da vsebuje elemente, o katerih naj bi ljudje ne smeli odločati.
Potem pride še najbolj predvidljiv del zgodbe. Začnejo se laži. Začnejo se potvarjanja. Začnejo se objave na družbenih omrežjih, kjer se iz vsakega dvoma naredi napad na državo. Kjer se vsako kritiko označi za nevarno. Kjer se ljudi prepričuje, da bodo zaradi referenduma nastale katastrofalne posledice.
Enak vzorec smo videli že večkrat. Najprej se ustvari občutek nujnosti. Potem se ustvari sovražnika. Nato pa se ljudem razloži, da nimajo dovolj znanja, da bi odločali sami. Ampak demokracija ne deluje tako. Državljani niso ovce (no, ja), ki jih je treba voditi do pravilnega odgovora. Državljani imajo pravico vedeti, kam gre denar, komu koristi zakon in kakšne bodo posledice odločitev. Še posebej takrat, ko se govori o milijardah.
Ker ena stvar je jasna. Vsaka milijarda, ki jo država porabi, je denar davkoplačevalcev. Če obstaja možnost, da bo zaradi nekega zakona nastala dodatna milijardna luknja v državnem proračunu, potem je povsem legitimno, da se o tem govori. Ne glede na to, kdo je zakon pripravil. Ne glede na to, kdo ga zagovarja. Ne glede na to, katera politična opcija je trenutno na oblasti.
Problem Slovenije ni v tem, da ljudje preveč sprašujejo. Problem je pogosto v tem, da oblast premalo pojasnjuje. Zato bo tudi ta referendum pokazal nekaj pomembnega. Ne samo, kaj si ljudje mislijo o interventnem zakonu. Ampak tudi, koliko prostora za resno razpravo je še ostalo v slovenski demokraciji. Vse bolj imam občutek, da ga ni več.
