Živimo v letu 2026, v času, ko bi človek pričakoval, da smo kot družba vendarle prišli tako daleč, da znamo ločiti med dobrim in zlom in da obstajajo stvari, pri katerih ne potrebujemo političnih analiz, ideoloških razlag in diplomatskih izgovorov, da bi razumeli, kaj je prav in kaj narobe. Ena takšnih bi moralo biti pobijanje otrok, saj bi moralo biti povsem nepomembno, katere vere je otrok, kje se je rodil, kdo so njegovi starši in na kateri strani meje živi, kajti otrok je otrok in njegova smrt ne bi smela nikoli postati vprašanje politične pripadnosti. Da ne bo pomote. Enako bi morali veljati za vsa živa bitja tega sveta!!!
- Janez združuje
- Zastava Palestine ni zastava Hamasa in podporniki Palestine nismo teroristi
- Slovenci, hlapci Izraela / Janez začel z vračanjem uslug Izraelu
Pa vendar imam ob dogodkih tega tedna občutek, da v Sloveniji obstaja precej ljudi, ki živijo v nekem povsem drugačnem svetu, kjer je očitno mogoče pogledati stran, če so žrtve “nepravi” ljudje, storilec pa pravi zaveznik. Živijo v svetu, kjer tisoči mrtvih otrok niso dovolj velik razlog, da bi se vsaj za trenutek vprašali, ali je mogoče nekaj narobe s tem, da državo, ki vodi takšno vojno, sprejemamo z nasmehi, stiski rok in govori o prijateljstvu ter novih priložnostih.
Ta teden smo v Ljubljani dobili izraelsko veleposlaništvo, Slovenijo je obiskal izraelski zunanji minister, naši predstavniki oblasti pa so govorili o sodelovanju, gospodarstvu, znanosti, kulturi in vseh drugih lepih stvareh, ki jih politika tako rada potegne iz predala takrat, ko se želi pretvarjati, da svet okoli nje ne obstaja. Ob tem človek skoraj pozabi, da v Gazi že leta umirajo otroci, da so bili porušeni domovi, bolnišnice in šole ter da se pod ruševinami še vedno končujejo življenja ljudi, ki niso imeli nobene možnosti odločati o politiki Hamasa, Netanjahuja ali kogarkoli drugega.
Še bolj bizarno je bilo poslušati nekatere naše ministre, ki so se trudili govoriti angleško in pri tem ustvarili vtis, da bi jim kakšna ura angleščine v šoli koristila precej bolj kot marsikatera ura verouka. Sam nimam nobene težave z naglasom, saj ga imamo vsi, precej večjo težavo imam s tem, da se človek ob takšnem dogodku sprašuje, ali se naši predstavniki sploh zavedajo, kakšno sporočilo pošiljajo, ko govorijo o novem poglavju prijateljstva z državo, katere ravnanje v Gazi je predmet hudih mednarodnih kritik in postopkov.
Mene je bilo ob tem sram, vendar ne zato, ker bi Slovenija vzpostavljala diplomatske odnose z Izraelom, ampak zato, ker je bilo vse skupaj predstavljeno skoraj tako, kot da v zadnjih letih ni bilo ničesar, zaradi česar bi bilo vredno zastaviti kakšno neprijetno vprašanje. Kot da ne obstajajo mrtvi otroci, kot da ne obstajajo uničene družine in kot da ne obstaja odgovornost politike, ki je odločala o napadih, v katerih so umirali civilisti.
Ko so ljudje zaradi tega šli na ulice in protestirali, je bilo seveda zelo hitro mogoče slišati besedo antisemitizem, saj je to očitno najlažji način, kako utišati vsako kritiko izraelske politike. Če nasprotuješ pobijanju Palestincev, si antisemit, če zahtevaš odgovornost izraelske vlade, podpiraš Hamas, če opozarjaš na mrtve otroke, pa moraš očitno najprej dokazati, da dovolj močno obsojaš 7. oktober.
Pa bom ponovil še enkrat, ker očitno nekateri ne razumejo. Kritika izraelske vlade ni antisemitizem, tako kot kritika Hamasa ni islamofobija, palestinska zastava ni zastava Hamasa in podpora pravici Palestincev do življenja ter lastne države ne pomeni podpore terorizmu. To so stvari, ki bi morale biti jasne vsakomur, ki še zna ločevati med državo, vlado, vero in ljudmi, vendar se v političnih razpravah vse pogosteje namenoma meče vse v isti koš, ker je potem precej lažje diskreditirati tistega, ki opozarja na neprijetna dejstva.
Najbolj žalostno pri vsem skupaj pa je, da smo prišli do trenutka, ko mora človek napisati tekst z naslovom, da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki se jim pobijanje otrok zdi sprejemljivo, saj si po odzivih velikega dela desnega pola težko razlagam drugače. Če vidiš na tisoče mrtvih otrok in je tvoja prva reakcija iskanje opravičila za tistega, ki jih je ubil, namesto vprašanja, kako preprečiti nove smrti, potem imamo kot družba precej resen problem. In upam, da se tega zavedamo!
