Teslin FSD Supervised je 7. septembra dobil zeleno luč za uporabo v Sloveniji, včeraj pa me je v Tesli pričakalo obvestilo, da je nova programska posodobitev na voljo. Ker me je zanimako kako se bo Tesla FSD Supervised obnesel v resničnem prometu na ulicah Ljubljane, sem jo takoj namestil. Včeraj je bil v Ljubljani in njeni okolici na cestah popoln kaos. Kolone, zastoji, nervozni vozniki, kolesarji in hupanje. Težko bi si želel boljši dan za prvi pravi preizkus Teslinega FSD Supervised sistema. In težko bi si predstavlja, da bom šel s takšnim strahom za volan. Še vožnja po desnem pasu na Škotskem mi je predstavljala manj stresa kot nadzor tehnologije. Vendar …
- Ne razmišljam več o tem, da vozim električni avtomobil. Vozim avto.
- Kako ravnati ob modrih in modro-rdečih lučeh konvoja vozil?
- Manj alkohola, manj prometnih nesreč? Kaj kažejo podatki zadnjih 20 let
FSD Supervised sicer ni avtonomna vožnja v pravem pomenu besede. To ni Level 4/5 avtonomija, temveč napreden asistent Level 2+. Voznik mora ves čas spremljati promet, nadzorovati delovanje sistema in biti pripravljen prevzeti vožnjo in odgovornost za vse je na strani voznika. Torej nič branja knjig, spanja ali pisanja blog zapisov med vožnjo. Kljub temu pa je občutek, ko prvič prepustiš avtomobilu, da sam pelje skozi mesto, precej nenavaden.
Ko se je programska oprema naložila je sledil par minutna video razlaga in “vprašalnik” na katerega moraš odgovoriti. Dve vprašanji in to je to. Sistem z notranjo kamero sam preverja, če je pozornost na cesti ali na telefonu in v primeru nepozornosti opozori, če je veš opozoril lahko tudi onemogoči funkcijo FSD.
Moja prva vožnja je bila od Bežigrada do Fužin, mimo BTC-ja in skozi vse zastoje, ki so bili včeraj na ljubljanskih cestah. Pravzaprav idealen test. Če bi hotel izbrati traso, kjer bi se lahko zgodilo čim več nepredvidljivih stvari, bi težko izbral boljšo. Kolesarji, pešci, kolone, semaforji, križišča, avtomobili, ki se vrivajo, vozniki, ki zadnji trenutek menjajo vozni pas, in celoten paket ljubljanske prometne folklore. Vtipkaš naslov v navigacijo, pritisneš FSD in se zgodi.
Prvih nekaj minut mi je bilo vse skupaj precej neprijetno. Ne zato, ker bi Tesla počela kaj posebej narobe, ampak ker tehnologiji preprosto še nisem zaupal. Še bolj nenavadno je, da sem moral nadzorovati sistem, ki naj bi vozil namesto tebe. Ves čas sem spremljal, kaj bo naredil, in pri vsaki situaciji sem bil že pripravljen, da bom prijel volan ali pritisnil na zavoro. Sam pri sebi sem razmišljal, ali je sistem videl kolesarja, ali bo dovolj zgodaj zavrl, ali bo razumel, da nekdo pred mano dela neumnost, in ali bo v križišču reagiral tako, kot bi reagiral jaz. V bistvu sem pizdil nanj kot ponavadi pizdim nad ostale voznike.
Potem pa mine deset minut, petnajst minut, dvajset minut in počasi ugotoviš, da se pravzaprav nimaš česa bati. Ne zato, ker bi bila tehnologija čudežna ali brez napak, ampak zato, ker Tesla vozi presenetljivo dobro. Pravzaprav boljše, kot smo vajeni od voznikov na naših cestah.
Ustavi se pred STOP znakom in tako si deležen hupanja, ker le zakaj bi ljudje spoštovali prometne predpise. Ko se po kolesarski stezi približuje kolesar, začne pravočasno zavirati in ga spusti mimo. Ko se pred njo promet ustavlja, ne čaka na nekaj zadnjih metrov, ampak hitrost zmanjšuje pravočasno in mirno. Predvsem pa ves čas drži varnostno razdaljo.
Ravno pri varnostni razdalji sem začel opažati nekaj, kar sicer vsi poznamo, samo da smo se tega očitno že navadili. Če imaš pred seboj dovolj prostora, bo nekdo ta prostor skoraj zagotovo razumel kot vabilo, da se vrine. Ker Tesla ne vozi vozilu spredaj na odbijaču, ampak pušča normalno varnostno razdaljo, se precej hitro znajde kakšen voznik, ki meni, da je tistih nekaj dodatnih metrov namenjenih prav njemu.
Takrat pride to situacije, ki se jo na začetku bojiš. Ker nekdo drug naredi neumnost, se ustrašiš, da bo Tesla odreagirala napačno. Roko stegneš proti volanu, ker si prepričan, da bo treba rešiti situacijo. Potem počakaš še sekundo in ugotoviš, da je Tesla situacijo razumela, analizirala, zmanjšala hitrost, pustila prostor in vse skupaj rešila brez kakršnekoli drame.
Po nekaj takšnih situacijah sem počasi začel dojemati, da mogoče največji problem FSD pri nas sploh ne bo sama tehnologija. Veliko večji problem utegnejo biti vozniki okoli nje. Tisti, ki vozijo tako kot tudi sam včasih vozim.
Na naših cestah smo namreč navajeni na vse mogoče prometne improvizacije. Na vožnjo brez smernikov, premajhne varnostne razdalje, vrivanje, zapiranje križišč, prepozno menjavanje pasov in vse tiste male prekrške, ki jih je toliko, da smo jih nehali dojemati kot nekaj posebnega. Tesla pa tega ne počne. Ona poskuša voziti po pravilih, in ravno zaradi tega je občutek za volanom precej nenavaden.
Po približno dvajsetih minutah sem se zalotil, da sem bil že precej bolj sproščen. Še vedno sem spremljal promet in še vedno sem bil pripravljen prevzeti nadzor, vendar nisem več pri vsaki situaciji razmišljal, da bo šlo nekaj narobe. Počasi sem dobil občutek, da gledam vožnjo, kakršna bi pravzaprav morala biti. Mirna, predvidljiva, brez nepotrebnega agresivnega pospeševanja in zaviranja, predvsem pa takšna, kjer se upoštevajo prometni predpisi in drugi udeleženci v prometu.
To je bil verjetno najbolj nenavaden del celotne izkušnje. Ne to, da avto sam obrača volan ali sam zavira, saj smo različnih asistenc vajeni že dolgo, ampak dejstvo, da se vozi skozi Ljubljano, sam reagira na promet in sprejema odločitve, medtem ko ti sediš za volanom in počasi začneš sprejemati dejstvo, da mu lahko pustiš še eno križišče. In potem še eno.
Pri vsem skupaj me še vedno fascinira dejstvo, da gre za isti avto, ki ga imam dve leti. Nisem ga peljal na servis, nihče mu ni dodal novih senzorjev ali kakšne posebne škatle za nekaj tisoč evrov. Dobil sem obvestilo, namestil programsko posodobitev in naslednji dan je avto znal nekaj, česar dan prej ni znal. To je eden izmed tistih delov Tesline zgodbe, ki jih je pri klasičnih avtomobilih še vedno precej težko razumeti, saj avto z leti praviloma postaja samo starejši, pri Tesli pa se občasno zgodi, da se zjutraj zbudiš z novimi funkcionalnostmi, ki so bile še pred leti zgolj znanstvena fantastika.
Seveda FSD Supervised še zdaleč ni popolna avtonomna vožnja in tudi po tej izkušnji ne bi niti za trenutek pozabil, da sem jaz tisti, ki je odgovoren za dogajanje na cesti. Toda moja prva vožnja od Bežigrada do Fužin je bila precej drugačna, kot sem si predstavljal. Pričakoval sem več panike, strahu, več čudnih odločitev in predvsem več trenutkov, ko bom moral prevzeti nadzor.
Namesto tega sem po dvajsetih minutah ugotovil nekaj precej bolj banalnega. Tesla vozi tako, kot bi morali voziti vsi. Mogoče je ravno to najboljši opis moje prve FSD Supervised izkušnje na ljubljanskih ulicah. Danes poskusim še z vožnjo proti morju in predvsem po deloviščih na naših avtocestah. Priznam, na zalogo me je strah tega podviga.
