Primož Roglič je človek, ki je Slovenijo postavil na svetovni kolesarski zemljevid. Še preden smo Slovenci množično začeli spremljati kolesarstvo, še preden smo postali strokovnjaki za vate, aerodinamiko, prestavna razmerja in taktiko na tritedenskih dirkah, je bil tukaj Primož Roglič. Kisučan! Nekdanji smučarski skakalec, ki je postal eden najboljših kolesarjev na svetu. Štirikratni zmagovalec Vuelte, zmagovalec Gira, olimpijski prvak v kronometru v Tokiu, človek, ki je leta 2020 skoraj osvojil Tour de France in ki nam je pokazal, da lahko tudi Slovenec poseže po samem vrhu svetovnega kolesarstva. In predvsem človek, zaradi katerega smo začeli Slovenci precej drugače gledati na ta šport.
- Ko kolesarske dirke postanejo gladiatorski boji / dirka po Baskiji in poškodovani kolesarji
- Primož Roglič v ekipi Bora-Hansgrohe
- Na tem mestu se je snel z verige / Primož Roglič dobil “obeležje” na poti na Višarje
- Primož Roglič / zmagovalec dirke Giro d’Italia 2023
- Primož Roglič je olimpijski zmagovalec v kronometru / moje oči pa solzne
Potem je prišel Tadej Pogačar. Fenomen, ki je premaknil meje mogočega in postal najboljši kolesar na svetu. In nenadoma za del slovenske javnosti Primož Roglič ni bil več dovolj dober. Ker ni več zmagoval vsake dirke, ker je imel smolo s padci, ker so ga pestile poškodbe in ker so prišla tudi leta, ko telo ne zmore več vsega, kar je zmoglo pri tridesetih. Začele so se razprave, da je prestar, da bi moral končati kariero, da nima več česa iskati med najboljšimi in da bi bilo najbolje, če bi kolo obesil na klin. Kot da bi vsi njegovi uspehi čez noč izgubili vrednost.
In tukaj pridemo do tiste naše značilne slovenceljnosti, ki je nikoli nisem razumel. Dokler si najboljši, si naš. Dokler zmaguješ, si junak, ki ga nosimo po rokah. Ko pa pridejo slabši rezultati, si nenadoma prestar, nesposoben in odpisan. Takrat se izza zaslonov oglasijo vsi tisti, ki bi znali precej boljše odpeljati kronometer, izbrati taktiko na Touru in voditi profesionalno kolesarsko ekipo. Seveda iz udobja domačega kavča, kjer je edini resnejši fizični napor pot do hladilnika po novo pivo.
Včeraj pa je Primož Roglič na evropskem prvenstvu v Šenčurju pokazal, zakaj se takšnih športnikov nikoli ne odpiše. Pri 36 letih je na 22,1 kilometra dolgem kronometru postal evropski prvak. Na domačih cestah, pred domačimi navijači, je premagal konkurenco in osvojil še eno zlato medaljo. Brez velikih besed, brez potrebe po dokazovanju na družbenih omrežjih. Preprosto je sedel na kolo in naredil tisto, kar zna najbolje. Zmagal. Brez radijske spremljave. Bil je zopet tisti Primož, ki je prišel z železnim kolesom na dirko in kjer ga je opazil Bogdan Fink in poskrbel, da se je njegov vzpon na tron začel.
Seveda bodo sedaj nekateri iskali razloge, zakaj ta zmaga ni tako pomembna. Ker ni bilo Evenepoela, ker ni bilo Ganne, ker ni bilo vseh najboljših specialistov za kronometer. Vedno se najde kakšen izgovor, ko je treba zmanjšati uspeh nekoga, ki smo ga že odpisali. Ampak dejstvo ostaja, da je Primož Roglič evropski prvak. In da je pri 36 letih še vedno sposoben premagovati vrhunske kolesarje, medtem ko mu nekateri že nekaj let svetujejo upokojitev.
Ne trdim, da bo Primož še kdaj osvojil Tour de France ali da bo znova kraljeval na tritedenskih dirkah. Leta naredijo svoje, konkurenca je izjemna in kolesarstvo je postalo brutalno zahteven šport. Toda to še ne pomeni, da nima več pravice tekmovati, da mora nehati ali da je njegova vrednost odvisna samo od naslednje zmage. O tem, kdaj bo končal svojo kariero, bo odločil sam. Ne komentatorji na facebooku in ne vsi tisti, ki so ga že nekajkrat poslali v športni pokoj.
Tadej Pogačar je prevzel primat slovenskega kolesarstva in s svojimi uspehi postavlja nove mejnike. Toda zaradi tega Primož Roglič ni postal nič manj pomemben. Prav nasprotno. Brez njegove zgodbe, njegovih zmag, njegove vztrajnosti in vseh tistih trenutkov, ko smo Slovenci prvič zares množično navijali za svojega kolesarja na največjih dirkah, bi bila zgodovina slovenskega kolesarstva precej drugačna.
Meni je pri Primožu najbolj všeč prav to, da nikoli ni potreboval velikih besed. Da ni dolgovezil, ampak je povedal par besed in šel svojo pot. Da je znal po padcih vstati, po porazih nadaljevati in po vseh razočaranjih znova najti motivacijo. Njegova kariera ni bila samo zgodba o zmagah, ampak tudi o tem, da življenje ne gre vedno po načrtih. In da te en poraz, ena slaba sezona ali nekaj let več še ne določajo.
Primož Roglič je bil, je in bo eden najpomembnejših slovenskih športnikov. Tega mu ne more vzeti nihče. Niti Tadej Pogačar s svojimi izjemnimi dosežki, niti leta, niti vsi tisti, ki so ga že davno odpisali. Če je včerajšnja zmaga komu zaprla usta, toliko bolje. Čeprav se bojim, da samo do naslednje dirke, na kateri Primož ne bo zmagal.
Bravo, Primož. Hvala za vse, kar si naredil za slovensko kolesarstvo. Predvsem pa za dokaz, da človeka nikoli ne gre odpisati samo zato, ker so ga drugi že nehali videti kot zmagovalca. Trajbi, Primož. Ker ti gre to še vedno odlično od rok. Za ogromno ljudi si simbol tega, kar smo Slovenci – človek, ki ne obupa in ne vrže puške v koruzo!