Včeraj je minister za izobraževanje Borut Rončević predstavil 26-članski strokovni svet za reformo vzgoje in izobraževanja, ki naj bi prihodnja tri leta pomagal pripravljati smernice, predloge in ukrepe za prenovo slovenskega šolstva. Formalno sicer ne gre za organ, ki bi reformo sprejemal, bo pa vplival na to, katere težave bo ministrstvo sploh prepoznalo in katere rešitve bodo prišle na mizo.
- Ustava RS in zastavica za prvošolčke / Tito bi bil ponosen na Rončevića
- Kar volili, smo dobili / spisek novih ministrov je “impresiven”
- Zakaj ne bi ministrstev preselili v Zgornje Fukovce in podružnice na Filipine?
Med člani so dr. Andrej Flogie (univerzitetni profesor in direktor Zavoda Antona Martina Slomška), dr. Jonatan Vinkler (univerzitetni profesor), dr. Urška Perenič (profesorica slovenske književnosti), dr. Jože Možina (zgodovinar in sociolog kulture), dr. Janez Juhant (teolog), dr. Matej Forjan (direktor Šolskega centra Novo mesto), dr. Sebastjan Kristovič (univerzitetni profesor), dr. Igor Pesek (univerzitetni profesor), več ravnateljev, učiteljev in ljudi iz šolske prakse, poleg njih pa tudi Gregor Macedoni (župan Novega mesta), Vesna Nahtigal (generalna direktorica GZS), Blaž Cvar (predsednik OZS), Jože Podgoršek (predsednik KGZS), Aleš Primc (direktor Direktorata za demografijo) ter predstavnika italijanske in madžarske narodne skupnosti.
Prav pri tej sestavi se začnejo vprašanja. Povsem razumljivo je, da pri reformi šolstva sodelujejo ravnatelji, učitelji in ljudje, ki sistem poznajo iz prakse, precej manj jasno pa je, zakaj imajo pri oblikovanju prihodnosti šolstva pomembno mesto predsedniki gospodarskih in kmetijskih zbornic, župan ali direktor direktorata za demografijo. Vsi so lahko odlični strokovnjaki na svojih področjih, vendar to še ne pomeni, da imajo kompetence za sistemsko prenovo pedagogike, didaktike, učnih načrtov, razvoja otrok ali preverjanja znanja.
Zanimiv je tudi ideološki del sestave. V svetu so Jože Možina, Janez Juhant, Jurij Pavel Emeršič in Aleš Primc, ljudje z zelo jasno prepoznavnimi svetovnonazorskimi stališči. To samo po sebi ni razlog, da v svetu ne bi smeli sodelovati, je pa nekoliko nenavadno v trenutku, ko se hkrati govori o tem, da je treba šolstvo osvoboditi ideologije. Očitno ideologija ni težava, dokler gre za pravo ideologijo.
Največji problem je, da pri tako pomembni reformi ni bistveno močneje zastopana stroka, ki se profesionalno ukvarja prav z izobraževalnimi sistemi, pedagogiko, didaktiko, razvojno psihologijo in merjenjem znanja. Reforma šolstva ni družbeni fokusni panel, kjer posadiš za isto mizo nekaj profesorjev, nekaj ravnateljev, gospodarstvenike, župana, teologa in politika ter pričakuješ, da bo iz tega avtomatično nastala dobra rešitev.
Če želi vlada res spreminjati predmetnike, učne načrte, način ocenjevanja, organizacijo pouka in druge temelje sistema, bodo posledice teh odločitev čutili otroci še desetletja. Zato je povsem legitimno vprašanje, ali so bili v svet izbrani najbolj kompetentni ljudje za prenovo šolstva ali pa predvsem ljudje, ki ustrezajo trenutni predstavi oblasti o tem, kakšna naj bi slovenska šola postala.
Prav zato ni nepomembno, kdo sedi za to mizo.
