Bivša poslanka SDS Alenka Helbl je julija lani glasovala proti zakonu o konoplji za medicinske in znanstvene namene. Zdaj je policija med hišno preiskavo na njenem domu našla sadiko konoplje, za katero pravi, da jo je njen mož, pljučni bolnik, gojil zase. Tukaj se zgodba pravzaprav začne. Ne pri eni sadiki in ne pri tem, ali je policija zaradi nje res morala opraviti hišno preiskavo, ampak pri precej klasičnem političnem paradoksu. Dokler se zakon nanaša na druge ljudi, je preprosto glasovati proti. Ko pa ista stvar postane del lastnega doma in lastne bolezni, vse skupaj nenadoma ni več tako črno-belo.
- Dolgotrajna uporaba kanabisa ni povezana s hitrejšim upadom inteligence / Danska raziskava, ki je trajala 44 let
- Zakaj ni zdravstvena stroka proti alkoholu, če je proti konoplji za osebno rabo
- Začel z marihuano, zatem pa hitro pristal na trdih drogah / jaz sem prepričan, da je začel z alkoholom
Helblova je seveda šokirana in ni ji jasno zakaj policijska akcija. Povsem legitimno vprašanje, le da bi bilo mogoče dobro, če bi si ga zastavila že takrat, ko je v parlamentu glasovala o tem, ali naj imajo bolniki urejen in legalen dostop do konoplje za medicinske namene.
Ne vidim težave v tem, da je imel njen mož doma konopljo, če je verjel, da mu lahko pomaga. Ravno nasprotno. Bolj zanimivo je, kako hitro se pogled na neko stvar spremeni, ko ne gre več za abstraktne ljudi nekje drugje, ampak za nekoga doma.
Trava na tujem vrtu je hitro droga, problem in razlog za prepovedi. Ko raste doma in naj bi pomagala bolnemu človeku, pa zgodba nenadoma dobi povsem drug pomen. Verjetno je ravno to najboljši povzetek vse te ironije.
