Devetnajsti avgust pred dvemi leti je bil prav hudo vroc dan. Obala Paklenice je bila razgreta, tako kot sta bili razgreti najini telesi, ki sta se na soncu prazili cel dan. In vrocina naredi svoje. Clovek prestopi mejo Rubikona. Seveda je v vsakem primeru tudi vrnitev, ampak v tem primeru je z moje strani ni bilo. Dosti casa je bilo potrebnega, da sva si zacela zaupat in precej kmalu skupaj zivet. Zanimivo je, da navkljub vsemu, kar se mi dogaja ne potrebujem nicesar drugega, kot tocno to, kar imam. In srecen sem, da te imam, moja Barbka.
Hvala za dve cudoviti leti in se na mnoga :)
Hvala Had, za tale blog, ker imamo sedaj dovolj cukra do približno leta 2009!
lp NS
:)
ce je cukra dovolj, potem gremo lahko na kak pir :)
kaj menis :)