Vsi, ki me berete dalj časa, veste, da sovražim precej stvari. Poleg cerkve in vsega okrog nje, sovražim tudi Italijo in Italijane.
Če pogledamo stran, ki jo Google izvrže prvo ob iskani besedi Italia, potem nam je vse jasno. Vse skupaj nametano, nepregledno, brez vsebine in pa preveč vsega. Točna takšna se meni zdi Italija. No, poleg tega sovražim njene voznike, ki imajo pač svoja pravila na cesti in njihovo “dretje”. Niso jim starejši ljudje zastonj rekli, da so “jesiharji” (za tiste, ki se vam ne sanja, kaj naj bi to pomenilo, naj povem, da so to tisti, ki so včasih prodajali kis in so pri tem vpili po mestu, nekakšna predhodnica BoFrosta).
Ampak včasih mora moški storiti, kar mora moški storiti in se mora podati med Italijane. Do Trsta. In že preko meje se spremenijo navade voznikov, pešci kot brezglave kure skačejo po cestišču in motoristi imajo občutek, da so kralji ceste.
Pa vendar ni vedno vse tako črno.
Vedno znova me impresionira njihova arhitektura, kamorkoli v Italiji grem, pa naj bo to Toskana, Rim, Cinque Terre, Rimini, ali kaj drugega. In vedno znova si obljubim, da ne bom več prestopil italijanske meje, pa vedno ob milem pogledu Barbke, ki ljubi Italijo in njen utrip, požrem besedo in mi je potem žl. Ampak na srečo gre vedno z menoj fotko in preživim Italijo!
Makaronarji so pa res en zabit narod. Bil za vikend v Milanu, anglescina je isto kot jaz in kisla repa. Da ne govorim o cestah, prometu in tablah, nalepko SLO znajo nalepit par km pred mejo! Blah…
Had … Trst, za razliko od teb obožujem :-) … in hvala ti za te čudovite fotke …
Glede cerkve se čisto strinjava, glede Italijanov pa raje samo z roko zamahnem. Všeč mi je italijanska hrana, njihova glasnost, gestikulativnost, družbnost. Na rob pameti me pa spravljajo italijanske cestne oznake in italijanski vozniki. 2/3 svojega življenja sem preživela ob italijanski meji, zato so mi verjetno Italijani po karakterju ljubši in bližji kot recimo slovenski Dolenjci ali Gorenjci ali Å tajerci.
1. Trst ni ravno tipično italijansko mesto, saj so ga zgradili Avstrijci in temu primerna je tudi arhitektura, seveda z beneškimi vplivi.
2. Komentirati Italijo kot celoto je približno tako, kot da bi pred 20 leti kakšen pameten Američan komentiral, kakšna da je Jugoslavija,
katere del smo tedaj bili tudi Slovenci. Vemo pa, da je celo Slovenija dovolj raznolika, da se marsikateri regionalec ne bi identificiral s komentarjem,
ki bi se nanašal na celotno državo, kaj šele bivšo Jugoslavijo ali pa morda kar Srednjo ali pa JV Evropo.
Koliko ima recimo skupnega Apulija z Benečijo, in koliko Sicilija (ki je mimogrede večja od Slovenije in ima 5 milijonov prebivalcev) s Sardinijo?
Da ne omenjam Furlanije s povsem samosvojim jezikom.
3. Po drugi strani pa je vendarle res, da imajo vse zgoraj omenjene regije, ki bi pod drugačnimi zgodovinskimi okoliščinami lahko postale tudi vsaka svoj narod,
le veliko skupnega. Razlog za to pa je predvsem v tem, da so se v enotno državo združile dovolj zgodaj (Garibaldi: “Naredili smo Italijo, Italijane pa šele moramo.”),
delno pa je skupna kultura in prevladujoč jezik resnici na ljubo tudi posledica unitarističnih politik in zatiranja drugih jezikov in (tudi knjižnih) dialektov,
še posebej v obdobju fašizma.
4. Glede tvojega “sovraštva” do Italije sem najprej pomislil na klasični centralnoslovenski avstrijsko/ba(ju)varski (predniki Bavarcev in Avstrijcev) zgodovinski sentiment,
ki se kaže v občutku, da se normalni svet konča na Soči, Črnem kalu, Muri in Kolpi, na severu pa nekje severno od Dunaja.
Tako, kot je nekdaj veljalo za časa našega bivšega cesarja.
Ravno tako, kot imajo Istrani občutek, da se njihov (mediteranski) svet konča na Črnem kalu, pa verjetno marsikateri Prekmurec isto občuti, ko prečka Muro.
Zgodovinski razlogi, ki pa bi jih po tolikih desetletjih kazalo vseeno vsaj delno preseči.
Kar pa je možno šele tedaj, ko se zaveš, da je sicer tam čez drugačen svet, da pa je verjetno pravtako zanimiv,
in šele takrat ga lahko vidiš neobremenjeno in ga slej ko prej začneš ceniti.
5. Potem sem pomislil, da je v bistvu zanimivo, da ima tako izključujoč pogled (do mediteranskega sveta) nekdo,
doma iz območja, recimo temu, precej oplemenitenega z mediteranskim genetskim materialom. Saj verjetno veš, ob gradnji železnice Dunaj – Trst
se je v zasavske kraje priselilo veliko delavcev iz italijanskih in primorskih krajev. Vzemimo samo primer naselja Majland (nemška varianta krajevnega imena Milano), pa je tega še več.
Po drugi strani se je mnogo Primorcev iz krajev, ki so po prvi svetovni vojni pripadli Italiji, preselilo na vzhod, od tega del tudi v zasavske kraje,
kjer je bilo delo (rudniki, železnica) in s tem preživetje zagotovljeno.
In nenazadnje, kar pa je manj poznano, da je Zasavje dolgo “uvažalo” najdenčke in sirote prav iz Trsta, seveda obeh narodnosti, še posebej na kumljansko,
O čemer pričajo številni tržaški (italijanski in slovenski) priimki v Zasavju. Če te zanima, poglej “Tržaški in ljubljanski najdenčki v kumljanskih hribih”.
6. Potem pa sem pomislil na tvoj ne najbolj tipičen priimek, pa sem malo pobrskal po internetu,
kar me je presenetljivo pripeljalo celo do vasi, kjer so najverjetneje mnoga stoletja živeli tvoji pradedje (zgolj po očetovi liniji seveda).
Pa sem pomislil, kaj pa če je to tvoj germanski element, ki ne trpi mediteranskega antipoda ;-)
Btw, ali si kdaj obiskal Mittergras alias Srednjo vas pri Dragi?
7. Še ena zanimivost: na Trojanah je tabla, kjer piše, da je tam potekala meja Norika z Italijo (kakšnih dobrih 1600 let nazaj).
Ha, si vedel, da si tako blizu meje?
Upam, da mi ne zameriš osebne note.
Če bi se temu izognil, komentar pč ne bi bil zanimiv.