Vsi, ki me berete dalj časa, veste, da sovražim precej stvari. Poleg cerkve in vsega okrog nje, sovražim tudi Italijo in Italijane.

Če pogledamo stran, ki jo Google izvrže prvo ob iskani besedi Italia, potem nam je vse jasno. Vse skupaj nametano, nepregledno, brez vsebine in pa preveč vsega. Točna takšna se meni zdi Italija. No, poleg tega sovražim njene voznike, ki imajo pač svoja pravila na cesti in njihovo “dretje”. Niso jim starejši ljudje zastonj rekli, da so “jesiharji” (za tiste, ki se vam ne sanja, kaj naj bi to pomenilo, naj povem, da so to tisti, ki so včasih prodajali kis in so pri tem vpili po mestu, nekakšna predhodnica BoFrosta).

Ampak včasih mora moški storiti, kar mora moški storiti in se mora podati med Italijane. Do Trsta. In že preko meje se spremenijo navade voznikov, pešci kot brezglave kure skačejo po cestišču in motoristi imajo občutek, da so kralji ceste.
Pa vendar ni vedno vse tako črno.

Vedno znova me impresionira njihova arhitektura, kamorkoli v Italiji grem, pa naj bo to Toskana, Rim, Cinque Terre, Rimini, ali kaj drugega. In vedno znova si obljubim, da ne bom več prestopil italijanske meje, pa vedno ob milem pogledu Barbke, ki ljubi Italijo in njen utrip, požrem besedo in mi je potem žl. Ampak na srečo gre vedno z menoj fotko in preživim Italijo!