Zmaga blogosfere v primeru Turbo Angels in SN

O kraji dveh fotografij, ki sta se pojavili v Bulvarju v Slovenskih Novicah sem pisal, prav tako sem pisal o komunikaciji z Moniko Viti in Raayem.
V vmesnem obdobju se je dogajalo kar precej aktivnosti. Raay mi je v dopisovanju preko mailov ponujal kompenzacijo za objavljeni fotografiji in tudi zatrdil da se glede honorarja dogovarjam samo z njim, ko pa sem ga prosil za naslov in davčno številko, kamor naj izstavim račun po veljavnem ceniku, ki je objavljen na blogu, pa se je z njegove strani končala komunikacija. Prav tako mi je očital, da sem njegov “poslovni mail” objavil na spletni strani. In da sta bili ti dve fotografiji promo material in mi še enkrat zatrdil, da če so fotografije na internetu, to pomeni, da so javna last.
Sicer bi objavil njegov mail, kjer mi je poskušal razložiti še par stvari, ki so nesmiselne, vendar so v njegovi založbi poskrbeli za to, da ga ne bi objavil in sicer s pripisom, ki se ga držim: “To elektronsko sporočilo in vse morebitne priloge so poslovna skrivnost in namenjene izključno naslovniku. Če ste sporočilo prejeli pomotoma, Vas prosimo, da obvestite pošiljatelja, sporočilo pa takoj uničite. Kakršno koli razkritje, distribucija ali kopiranje vsebine sporočila je izrecno prepovedano.”
In sledil je ponoven klic na uredništvo Slovenskih Novic. Še enkrat sem moral napisati mail, z vsemi podatki in težvami s katerimi sem se srečeval, ki ga je prijazna tajnica posredovala odgovornemu uredniku g. Bauerju. Čez par dni sem dobil klic in dogovorila sva se za sestanek na uredništvu.
G. Bauer se mi je najprej opravičil za nevšečnosti, potem pa me povprašal o znesku, ki ga želim za objavljeni fotografiji. Povedal mi je, da so takšne fotografije plačane po približno 2000 sit za komad. Jaz sem mu povedal, da je na blog objavljen cenik in da si želim plačila po takšnem znesku. Ko sem mu povedal številko je ugotovil, da mu je veliko lažje, če prepusti primer pravnikom in se vse skupaj konča na sodišču. Glede na to, da se zavedam stroškov, ki bi jih imel z odvetnikom in vsega časa, ki bi ga porabil za to, sem ga prosil, naj sam predlaga ceno za eno fotografijo. Začela sva z 10k sit, jaz se nisem strinjal s ponujeno številko, ponudil mi je 15k sit, pa mi tudi ni bilo dovolj. Ko sem ga pogledal v oči, ko je rekel, da mi da 20k sit za eno fotografijo, sem vedel, da je to zadnja cena, ki mi jo je pripravljen ponuditi. In sem jo sprejel. 40k sit za dve fotografiji, kateri mi nista niti v ponos, je več kot dovolj.
Seveda sem ga povprašal tudi o sodelovanju, glede na to, da je fotoaparat povsod z menoj. Rekel mi je, da bo vesel, če mu pošljem mail s kakšnimi zanimivimi stvarmi in da jih bodo objavili brez problema. Prav tako pa mi je dal nasvet, če se še kdaj zgodi podobna situacija, da se moram vedno pogovarjati samo z odgovornim urednikom in nikoli z nikomer drugim! Sledil je stisk roke in ponovno opravičilo g. Bauerja! V tajništvu sem izpolnil še par formalnosti in stvar je bila končana.
Zaključek zgodbe: dejansko se mi v tej celi zgodbi ni šlo toliko za denar, kot pa za princip in raziskovanje težv avtorskih pravic malega, nepomembnega človeka, ki objavlja svoje prispevke pod CC licenco, ki dovoljuje precej stvari, vendar se vseeno pojavijo primeri, ko se tudi to krši.
Kot je napisal Jonas, v svojem postu Et tu, Novice; blogerje je potrebno jemati resno! In to je za blogosfero zelo velika ZMAGA, kajti to je prvi korak na poti osveščanja, da je blog enakovreden drugim medijem in da vse, kar je na internetu, ni javna last!
p.s.: hvala vsem, ki ste me tako ali drugače podprli in mi pomagali pri NAŠI zmagi!