Marko Crnkovič je imel na Blogresu predavanje na temo, kako pospraviti s svojatjo, ki na njegovem blogu komentira pod psevdonimi, kot so Kekec, Ekli Drekli, El Qurc, Nevarno korenje iz vesolja, Đubre, Bullshit. Ker je on človek, ki se podpisuje z imenom in priimkom, se mu seveda zdi logično, da bi se tudi komentatorji podpisovali tako (isti problem ima tudi Iztok Gartner).
V skoraj polni dvorani, med predavanjem, je bilo veliko negodovanja zaradi njegovih izjav. In večina blogerjev, ki je bila tam, piše pod svojimi psevdonimi. Mogoče jih je samo par, ki pišejo pod svojim imenom. Zakaj? Odločitev posameznika. Vsak ima svoje razloge, da se ne razkriva s polnim imenom in priimkom, saj je internet zelo zanimiva zadeva, ki se ti lahko zelo hitro vrne kot bumerang
Na koncu predavanja pri Q&A sem hotel vstati in prisotne v dvorani povprašati, koliko jih ve, da je moje ime Ronald in ne Roni, niti had. Verjetno ne bi tega vedel nihče v dvorani. In prav zanimiv bi bil odgovor na vprašanje, koliko jih ve, da sem had! Veliko več verjetno! In ravno v tem je čar, da si lahko sam izbereš kako boš nastopal na internetu.

Pa gremo nazaj v čase, ko se je šele začela uporaba interneta. Zakaj had?

Nekoč, pred davnimi časi, sem kot nadebuden študent prišel v kontakt z operacijskim sistemom OpenVMS, ki je poleg brkljanja po internetu, ki je bil povsem drugačen kot je današnji, omogočal tudi ircanje preko tekstovnega klienta. In prvi stik je bil odločilen. Ugotovil sem, da si moram za predstavljanje na internetu najti nick, ki bo dosti povedal o meni, pa vendar bo prikril vse resnične podatke. Ker je bilo takrat obdobje eksperimentiranja z raznoraznimi substancami, poglobljenih razprav o satanizmu, mi je prišla na misel ideja o had-u. Hades, bog podzemlja in od tod had. In to je bil nick, ki sem ga uporabljal na ircu, na raznoraznih forumih, ki jih obiskujem še sedaj, ime bloga in moje internetno ime, po katerem me poznajo uporabniki interneta. In marsikdaj se zgodi, da me kaksen prijatelj pokliče had!

In dolgo časa, oz. več kot 10 let se ime Roni ni pojavilo v povezavi s hadom. Ker sem sam to želel in ker sem želel imeti ti dve stvari v življenju ločeni. Zakaj bi nekdo, ko bom čez leta iskal službo, vtipkal v Google ime Roni in dobil povezavo na had, sem si mislil! In s tem dobil velik del mojih razmišljanj in vsega ostalega. Ti dve stvari pač ne gresta skupaj. In do pred dveh let mi jih je uspelo precej dobro ločevati. Potem se je to spremenilo z eno okroglo mizo, ki jo je vodil Marko. Had je postal Roni.

In nekomu, ki komentira pod vzdevkom, reči svojat, je vredno svojega denarja. Če na blogu pišeš osebne stvari, je velika možnost, da se najdejo komentatorji, ki bodo to izkoristili. In ker si ljudje veliko stvari zapomnimo, le to pride vedno prav, ko čez čas kaj drugega zapišeš.

Jaz sem za vzdevke, kot sem tudi za anonimnost. Vsak bloger, ki ga moti napadanje “svojati”, ima možnost onemogočiti komentiranje in ima možnost brisati komentarje, vendar s tem, vsaj zame, to ni več blog. Uredniška politika pri komentarjih, vsaj v mojem primeru, je odveč in nesmiselna. Prav tako pa obračuvanje z “neznanimi komentatorji”.