Ko najdeš sedežno garnituro, ki si jo iskal že dolgo časa, niti ne pomisliš na njene mere, ampak jo samo kupiš. Ko ti jo pripeljejo domov in ko jo sestaviš pa preprosto ugotoviš, da bo treba narediti novo plato, oz. da bo, da bo sedežna postavljena zunaj na vrtu, potrebnega veliko dela.
In tako pride sobota, ko namesto da bi šel fotkat Rally v Maribor, ali Downhill dirko v Kranjsko goro, pljuneš v roke in začneš kopati in odvažati material. Na srečo pride vmes “poletni dež”, ki prekine namero, ampak takrat ti prideta na pomoč starša, ki se kljub svojim letom ne pustita motiti. In kaj mi je preostalo drugega, kot da sem še enkrat pljunil v roke in začel “šaflati”. Ko že skoraj več nisem čutil rok in ko sem “prekucnil” že preko 60 “šajtrg” materiala, sem samo pogledal očeta in sem moral nadaljevati. Kajti če on zdrži, pa bom jaz, ki sem pol mlajši od njega, zahinavil?! Ne! In nama je uspelo. Hvala za pomoč!
Drug teden drenaža, plata in plošče. In potem bo končno sedežna garnitura dobila svoje mesto pod soncem. In drugič, ko bom spet kupoval karkoli novega, bom dvakrat vse skupaj premeril, da si ne bom naredil dvojnega dela. Takle mamo v soboto. In zdajle, namesto na Klumpanje, komaj tipkam tale zapise – žulji pa izgledajo precej lepi!
A ni Klumpanje?
lool :) res je :)
bo pa lepo…
zakaj pa nis še sedežne slikou? :)
Imaš lep vrt. Za nakupe se pa odločaš kot ženska. Mar še nisi slišal za pregovor: “najprej štal’ca…