Delo je, teden dni po MMC RTV Slo, predstavil svojo brezplačno iPad Delo aplikacijo – dolpoteg na naslovu in s tem postal prvi slovenski časnik na iPadu. V ponedeljek štarta Dnevnik s svojo Android verzijo, ki bo namenjena kupcem Simobilovega Samsung Galaxy Taba.

Delo se je odločilo za zelo preprosto aplikacijo, ki me v letu 2010 malce moti – namreč ko izbereš določeno “številko” Dela, oz. njegove priloge, se le ta prenese na iPad (kar ponavadi traja precej dolgo). In potem se po straneh premikaš in povečuješ/zmanjšuješ tekste – kot bi bral .pdf datoteko, ki pa ni ravno to, kar bi pričakoval od iPad aplikacije (kje so možnosti za “deliti” tekst na Twitterju, Facebooku, ali pa na kakšnem drugem družabnem omrežju?).


Pozitivna stvar aplikacije je, da je Delo na iPadu zastonj?! To se bo verjetno precej kmalu spremenilo in se bo vzpostavil model plačevanja, kot je pri tiskanem mediju – v bistvu je tale Delo iPad aplikacija dejanska preslikava tiskane verzije v iPad, le s to razliko, da si s to verzijo bolj težko pomagaš na WC-ju, ko zmanjka straniščnega papirja.

Vsekakor sem v letu 2010 pričakoval kaj več od te aplikacije, predvsem pa pristop, ki je primeren sedanjemu času in ne letu 2002!

Glede na to, da je urednica Romana Dobnikar Šeruga zapisala (vir) “Delo na iPadu je nov dokaz, da Delovi novinarji nismo več zgolj »odvisniki« od papirja, od tiskane izdaje časopisa, ampak smo pripravljeni na izzive prihodnosti.” se mi zdi vse skupaj precej “smešno”. No, mogoče pa bi najprej uredili svojo spletno stran in potem bi bila tudi iPad aplikacija lahko precej lažje delo, predvsem pa uporabniku bolj prijazna.

Če si želim brati tiskano izdajo časnika, potem ga kupim, če pa želim brati iPad verzijo, potem pričakujem vsaj malce drugačno formo vsega skupaj – mogoče bi kdaj prišlo prav, da bi se pogledalo čez meje našega ozemlja in se naredilo kakšen približek temu, kar ponujajo drugi mediji. Recimo za idejo – lokalne novice mogoče?!