Marko Crnkovič v današnji kolumni v Delu zapiše (vir) – “hvala bogu”, ker imam Piano, ker je ta kolumna verjetno uvrščena v premium vsebine in jo tako lahko preberem:

Vsaka napol pismena in neoriginalna mala rit, ki je nihče v bistvu ne pozna (in si je tudi ne želi spoznati) — to je pogoj —, lahko ima kolumno o koaliciji in/ali monetizaciji vsebin, whatever, in jo tudi obdrži, če le zna pluti s tokom.

Tole je del te kolumne in priznam, da je nisem niti prebral do konca in mogoče ta del sploh ne odraža njenega bistva, oz. je tole samo minorni del, ki poskuša bralca iritirati – mene vsekakor je!

Nisem kolumnist (no ja, pisanje kolumne za Dnevnik o Startup svetu ne šteje v to kategorijo!) in kot tak, se me zgornji stavek ne dotika, vendar občutek, kako se lahko nekdo postavi nad vse ostale mi je precej nenavaden. To, da ozmerjaš nekatere pisce kolumn (mogoče kdo ve na koga je to letelo?) z napol pismenimi in neoriginalnimi ritmi, ki jih nihče ne pozna se mi zdi vse prej kot zabavno! Vendar če je kolumnistovo mnenje takšno, potem že ve zakaj je temu tako.

Me mea delectant, te tua, quemeque sua – Mene veseli moje, tebe tvoje, vsakega svoje!