Marko Crnkovič, kolumnist Dela, rad izkoristi vsak moment za provokacijo, da se postavi nad ostale smrtnike. S tem ni nič narobe, dokler ohranja nek spoštljiv odnos do ljudi, ki jih kritizira. Pravzaprav se mi zdi, da je to eden izmed načinov, s katerim si polni ego – ko se piše in govori o njem. In ne, ni mu pomembno ali je to pozitivno ali negativno.

Marko Crnkovič je bil osrednja figura že v par mojih zapisih, ko nisem mogel mimo tega, da ne bi zapisal tudi kontra mnenja, glede na to, da je on uperil svojo puščico proti meni. Vendar ni bil žaljiv in se ni spravil na nivo predpubertetnika:

Včeraj zvečer je Marko Crnkovič na Twitterju tvitnil nekaj, kar se mi zdi, da mu nikakor ne pristoji, pa naj bo to tvit zapisan v šali (če bi bilo to komu sploh smešno), ali pa naj to tudi resno misli:

V bistvu se sprašujem, kaj se zgodi človeku, ki napiše kaj takšnega iz ljubega miru, oz. kaj stoji za tem? In ne, ne najdem odgovora. Prva misel je bila, da mu je nekdo “heknil” Twitter račun in v njegovem imenu piše neumnosti. Vendar se Marko Crnkovič ni ustavil pri tem, ampak je nadaljeval s svojim tonom komunikacije tudi z ostalimi tviteraši:

No ja, vsakomur svoje. Kasneje je Marko razložil, da je bil ciničen in da ga pač nihče ne razume. In prepričan sem, da bo o tem pisal v svoji novi kolumni. Jaz pa sem si za trenutek želel, da bi se srečal z Lucijo Polavder nekje, ali pa z olimpijsko prvakinjo Urško Žolnir. In ja #imho, takšen način komunikacije mi ni ne všeč, niti ni #imho primeren!