Renault Grand Scenic Bose edition dCi 130 Energy sem dobil v uporabo za teden dni in za “oficijelno” prevozno sredstvo na Tvitomanijo v Novem Vinodolskem. Sedaj, po tednu dni in po prevoženih več kot 1500 kilometrih, lahko strnem vtise in napišem svoja opažanja glede tega vozila.

Dejstvo je, da imam rad majhne avtomobile. Ko sem se prvič vsedel v Grand Scenica z vso možno opremo, me je bilo strah – namreč občutek, da ne bom imel občutka o njegovi velikosti, ni bil ravno najbolj prijeten – sploh ker ni to moje vozilo. Ampak sem se precej hitro s tem sprijaznil in ugotovil, da je vozilo z vso dodatno opremo zelo preprosto vodljivo. Parkirni senzorji, vzvratna kamera za pomoč pri parkiranju, senzor za prevoženo črto na cesti… Vse to mi je bilo v veliko pomoč pri prvih kilometrih.

Ko sem doma začel pakirati stvari v avto, sem presenečen ugotovil, da ima avto sedem sedežev in je kot tak primeren za velike družine. Še huje je bilo, ko sem začel premikati sedeže – ko sem ugotovil, da bi v Scenica spravil celo posteljo – dolžine več kot dva metra, oz. da bi imel prostornino prtljažnika več kot 2000 litrov (če pomislim, da imam pri Tigri okoli 400 litrov in grem brez problema na dopust..).

Kot pravega moškega, ki brez iPhoneta ne more stopiti iz bajte, me je zanimala povezljivost z radijem in ozvočenjem Bose, ki je v tem vozilu. BT je deloval, kar je bilo zame izredno veliko presenečenje. Glasbo je bilo užitek poslušati in večer pod zvezdami in šibedahom na morju je bil precej nor – sicer sem navajen zgoraj brez, vendar ko je 14 stopinj zvečer, je streha še kako pomembna. Navigacija, “joystick” za upravljanje in cel kup komand okoli volana – jeap, za par dni igračkanja.. Povprečna poraba v sedmih dneh je bila 5,6 l/100km, kljub temu, da nisem imel lahke noge. Če sem imel na začetku strah pred njegovo velikostjo, sem v končni fazi ugotovil, da je bil to dejansko zgolj samo moj strah.  Pa vendar.

Navajen sem precej bolj asketsko opremljenega vozila, ki ne piska ob vsaki stvari, ki me ne opozarja na vsako malenkost in kjer sem jaz tisti, ki vozi. V Grand Scenicu sem dobil občutek, da je avto že tako pameten, da se mi ne more nič zgoditi in verjamem, da bi se kaj kmalu in hitro navadil tega občutka – občutka varnosti in ne bi bil več tako previden na cesti. Saj si predstavljate, ko se vsedeš za volan, ti piska, ker nisi pripet, ti piska, ker je spredaj preblizu vozilo in ti piska, ker je zadaj ograja. Piska ti, ker sovoznik ni pripet in ker so vrata odprt. Varnost je definitivno na prvem mestu in vsa oprema je zelo na mestu – ampak jaz bi kaj bolj “oskubljenega” in s precej manj “pomoči”.

Suma sumarum – vozilo je zame, kot nepoznavalca, lepo vodljivo in 130 konjski motor povsem zadovolji moje potrebe – tudi hitrost okoli 180 km/h je nekaj povsem preprostega. Velika stekla, predvsem pa odlično ozvočenje, pričarajo dober občutek v vozilu. Če bi kdaj imel, ali razmišljal o družini, bi bil takšen avto idealen. Do takrat pa ostajam na bolj asketskih vozilih z manj opreme!

Hvala Renault Slovenije in Rok Istenič!

2 Responses to Renault Grand Scenic – po tednu dni

  1. LouD says:

    Kakšna pa je cena take izvedenke?
    Drugače za družine zgleda tole super :)

  2. Jure says:

    Z Renaulti je moja izkušnja taka kot z večino francoskih avtov: Prvi dve leti odlično, potem pa začnejo stvari crkovati, še posebej elektronika, ostaneš tudi kdaj kje na cesti, servisi postanejo dragi in pogosti, kar jemlje ogromno časa, denarja, živcev.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.