Juhica bo takoj.. Imamo sveže pečen krompirček.. Ali boste še eno solatko.. Vzamemo malo mokice in dodamo jajčka.. Naj vam natočim en kozarček piva.. Bi mogoče sladičko.. Ali imate mogoče kaj drobižka..

Samo par primerov pomanjševalnic, ki jih vsakodnevno slišim in me vsakič znova pripeljejo do tega, da se ugriznem v jezik in da se vsaj poskusim obnašati kulturno. Včasih mi pač ne uspe in takrat padem v glasni krohot, ki več kot očitno pokaže, kaj si mislim, ko me v lokalu nekdo poskuša “očarati” s takšnimi besedami. Verjetno nisem edini, ki je opazil ta fenomen, ki je poleg “izvolijo” postal vsakodnevna stalnica.

Štekam! Recesija je, vse je postalo manjše. Če sem pred leti dobil v restavraciji solato, mi sedaj za isto ceno prodajajo solatko. Če sem pojedel sladico, je sedaj to postala sladička.. Mogoče pa vseeno ni krivda v recesiji, saj je količina ostala praktično ista. So pomanjševalnice mogoče samo odraz kulture oseb, ki delajo v gostinstvu? Ali pa mogoče želja po prijaznosti, ki se nekaterim zdi  celo zabavna? Ali pa me imajo za majhnega otroka in na ta način pokažejo odnos do mene?

Kaj se boljše sliši, ko vas punca/žena/lubica zvečer nagovori v postelji – o ti moj kurac VS o ti moj kurček? Nihče si ne želi slišati pomanjševalnic za kakšno takšno stvar, pa čeprav mogoče tudi drži?! In jaz si ne želim slišati pomanjševalnic za hrano, ko pa vem, da bom plačal polno ceno in ne bo samo cenica. Ko mi bo naslednjič natakar prinesel računček, mu bom preprosto odgovoril, da nimam kartičke, za tako majčken računček in mu bom dal drobižke.

Resnično, bruha se mi, ko poslušam to spakedranščino, ki se mogoče celo komu zdi prikupna in prijetna. Namesto da bi imelo osebje v lokalu z menoj normalen odnos, se pogosto počutim kot da bi prišel v področje, kjer ni prostora za odrasle osebe – mislim, da sem sedaj prvič omenil to besedno zvezo v povezavi s seboj. Odraščam. In predvidevam, da so pomanjševalnice odveč.

Če me že želi kdo “impresionirati” v lokalu – sicer ne vem točno, zakaj bi kdo to želel, saj tja pridem zgolj da zadovoljim svoje fizične potrebe po hrani in pijači, potem naj bo samo prijazen, naj se nasmehne in naj ne poskuša biti vsiljiv. Predvsem pa naj bo neopazen, vendar naj opazi, če pet minut pogledujem, da bi me opazil in mi prinesel sol in poper, ker ju ne najdem na nobeni mizi. S takšnim odnosom bo osebje storilo precej več, kot pa stori z uporabo pomanjševalnic. Verjetno, če bi imel otroka, potem bi se mi mogoče zdelo vse skupaj smešno, tako pa se mi zdi zgolj in samo patetično.

Že pred časom sem se odločil, da se v lokale, kjer bodo uporabljali pomanjševalnice, ne bom več vračal. In tega se držim, kajti izbira je velika, meni pa gredo pomanjševalnice res pošteno na k…. (in ne, ne na …ek!)

restavracija_strelec_006

 

9 Responses to Pomanjševalnice mi gredo na k….

  1. Kaja Rot says:

    Ti revež.

  2. VanKurček says:

    O ti kurček zlati, kako si občutljiv! Kaj ne greš nič na morčka letos?

  3. lampelina says:

    Poskušaj razumet tudi drugo stran. Verjetno so nekatere starši predolgo vlekli za lička in zraven kričali “bucibucibuc”, jim še na faksu brisal rit, kuhal juhico, krompirček, korenček, solatko…

  4. Janč says:

    Averzija do pomanjševalnic? Hm…
    Kaj pa recimo Roni? Ali pa mami in oči?

  5. hitri says:

    Ne bit tak pedercek pa bodi enkrat dosleden, pred parimi dnevi si jokal o budisticnoh nacelih in eliminaciji zelj, zdaj pa spet kot ena mala pickica pizdakas o malenkostih. Resno malo se zamisli. Ker to postaja cedalje bolj en blog starega zagrenjenega emo pedercka.

    v moji hiši veljajo moja pravila.. in žaljenje, oz. obrekovanje, pač sodi v to kategorijo.. lep dan tudi tebi..

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.