V zapisu Delo uvaja lasten paywall – plačljivo platformo sem pisal o tem, da bo Delo uvedlo lasten plačilni sistem za dostop do njihovih člankov in se tako poslovilo od sistema Piano s katerim niso dosegli pričakovanih rezultatov. Ker verjamejo, da bodo s svojim lastnim sistemo zaslužili več, so danes predstavili tudi cene! Naj že vnaprej povem svoje mnenje – novi sistem bo imel še precej precej manj prihodka, kot pa so ga imeli s sistemom Piano, kajti cene so tako visoke, da jih ljudje preprosto ne bodo želeli plačevati. Če sem lahko nesramen – 500 naročnikov na digitalno izdajo v prvih treh mesecih bo precej lepa številka – pa še to bodo samo podjetja:
Družba Delo, d. d., bo 1. avgusta uvedla lastni plačilni sistem. S tem se končuje tudi promocijsko obdobje Premium dostopa do vseh digitalnih vsebin na portalih medijske hiše Delo. Naročniki časopisov Delo in Slovenske novice, ki ste na enega od časopisov naročeni najmanj 5 ali več dni v tednu, ste doslej dostopali do Premium vsebin brezplačno. V medijski hiši Delo, d. d., bomo poskrbeli, da boste naročniki deležni ugodnosti še naprej, saj vam bomo s 1. avgustom ponudili poseben paket za tiskano izdajo v kombinaciji z digitalnim dostopom na platforme medijske hiše Delo.
Cene za digitalni dostop – očitno se nekdo ceni hudičevo visoko:
- dnevno: 1,40 eura
- tedensko: 8,40 eura
- mesečno: 33 eura
Samo za primer – naročnina na Guardian
Cenovni model za digital naročnine: @guardian vs @DELO_TWhttps://t.co/LdDUdPm1In cc @Ines_Dreampic.twitter.com/D1G0FLES9m
— Aleš Lednik (@AlesLednik) July 17, 2013
Še mojih 5 centov na to temo. Uvedba paywalla ni tako preprosta, kot se mogoče sliši na prvi pogled. Tudi stroškovno ne. Investicija se ne bo povrnila tako hitro, kljub temu, da bodo zaprli Premium dostop, oz. bodo ponudili drugačne pakete. Sam sem skeptičen do tega, saj bi lahko v družbi Delo izhajali iz številk, ki so jih pridobili s pomočjo sistema Piano in ugotovili, da paywalli v Sloveniji so sicer možni, ampak da lahko od oglaševanja prejmejo več denarja – vendar ne od takšnega oglaševanja, kot se ga gredo v zadnjem času.
Sem mislil že končati tale zapis brez pametovanja, pa vendar ne morem iz svoje kože. Ljudje smo pripravljeni plačati kvalitetno vsebino – raziskovalne članke, poglobljene analize, predvsem pa informacije, od katerih imamo korist. V trenutni situaciji, oz. ob pregledu vsebin, ki so sedaj na voljo, sam ne vidim niti ene informacije, ki bi mi prinesla korist, oz. za katero bi bil pripravljen plačati – mogoče članke Lenarta J. Kučića! Vse ostalo pač ni vredno plačila. In verjetno bomo čez leto dni slišali precej podobno zgodbo, kot je zgodba s sistemom Piano – super nam je šlo, vendar jo ukinjamo! Deja vu!
Had, nekaj komentarjev:
1) Povsem enostavno je izračunat, da prihodkov Piana ne bo težko preseč.
Piano ima cca. 2000 naročnikov ( ), večinoma so mesečni, vzemimo kar to ceno (4,9 EUR) za izračun vrednosti, torej 9.800 mesečnega prihodka. enostavna delitev gre nekako takole: tretjina Pianu, tretjina Delu, tretjina ostalim medijem, torej Delo tu poksasira dobrih 3K EUR.
Če predpostavljaš 500 naročnikov na tole digital ponudbo Dela, je to 16.500 EUR na mesec. Konkretna razlika, kjer je precej lufta, če se ne doseže 500. Za preseč prihodke Piana potrebuješ 100 naročnikov. To bodo dosegli.
Ne razumem sicer, kaj naj bi pomenilo “pa še to bodo samo podjetja”. Evro je evro.
2) Guardian ni najboljši izbor za primerjavo.
Guardian nima prave digital naročnine. Na spletu ima vse zastonj, zaračunava pa naročnino na aplikacijo. Ne zaračunava vsebine, zaračunava uporabniško izkušnjo na mobilnih napravah.
Po začetnem bumu jim pada število teh naročnikov:
»iPhone app, which costs £3.99 for six months, attracted just over 57,000 users in the year to March, down from 82,000 a year earlier.
The paper’s iPad app, which costs £11.99 a month, rose from 17,000 to a shade under 23,000, for the year to the end of March – meaning the overall number of digital app subscribers still fell by around 19,000 year on year.«
Z novo responsive brezplačno spletno stranjo http://www.theguardian.com/uk pa se bodo verjetno še malo kanibalizirali: http://www.pressgazette.co.uk/relaunched-guardian-mobile-site-may-have-led-dip-paying-iphone-app-subscribers
Guardian je tudi slab primer zglednega poslovnega modela, 214 mio funtov izgube v zadnjih 6 letih, kar si lahko privoščijo samo zato, ker niso popolnoma tržno podjetje, ampak so v delni lasti neprofitne fundacije:
The Guardian and Observer operating losses had been rising sharply since the start of the media recession:
• 2007/2008: £26.4m on turnover of £261.9m
• 2008/2009: £36.8m on turnover of £253.6m
• 2009/2010: £37.8m on turnover of £221m
• 2010/2011: £38.3m on turnover of £198.2m
• 2011/2012: £44.2m on turnover of £196.2m
• 2012/2013: £30.9m on turnover of £196.3m.
http://www.pressgazette.co.uk/guardian-chief-exec-rejects-metered-paywall-and-says-no-more-redundancies-planned
Sicer pa bodo naročnine lokalnih medijev in medijev na majhnih trgih vedno dražje od naročnin na velikih trgih in pri globalnih medijih. Na malem trgu z nizko naročnino enostavno ne pridobiš toliko novih naročnikov, da bi odtehtalo izgubo prihodka zaradi te nižje naročnine. Kje je to ravnovesje za posamezen medij, je seveda bolj umetnost kot znanost.
3) Paywall ne izkjučuje oglaešvalskega denarja. Če je vsebina dobro postavljena pred in za zid, padca oglasnih prihodkov niti ni kaj dosti, precej manj, kot so lahko koristi prodaje naročnin. Morda imaš nekoliko napačno predstavo, koliko je denarja v spletnem oglaševanju, ki ga lahko pritegnejo novičarski mediji. In v enačbi sploh ni samo digital denar, tu gre tudi za branjenje pozicije v printu, kjer je edini pravi denar.
Tako da na paywalle sploh ne smemo gledati le kot na možnost monetizacije digitalnih vsebin, ampak tudi kot na obrambo pred padanjem print naklade, ker bi bilo na spletu pač vse zastonj. To ne pomeni, da print naklada ne bo padala, seveda bo, ampak če uspeš naročnika printa spremenit v naročnika digitala, si že precej naredil. Ne potrebuješ nujno povsem novega naročnika.