Vsak dan poslušamo o tem, da je Slovenija v riti. Ker nimamo čarovnikov, ki bi s čarobno paličico “začarali” in spremenili situacijo, upamo, da nam bodo rešitve s katerimi bomo prišli iz krize, padle z neba! Ker se to ne bo zgodilo, poskušajo naši vrli oblastniki z različnimi potezami reševati vse skupaj. Na žalost te poteze nimajo pravih učinkov in sinergije, ki bi zavrtela celotno kolo in bi Slovenija postala dežele, kjer se cedita med in mleko.
V zadnjem letu je bilo veliko govora o davčnih blagajnah. Po ocenah, naj bi zaradi sive ekonomije v Sloveniji letno izgubili 4 milijarde eurov. Po izračunih ministra za kmetijstvo in okolje, Gregorja Židana, vsaka milijarda sive ekonomije prinese 100 milijonov neto izgube za proračun. In če naredimo hitro primerjavo s Hrvaško – pri njih je v pol leta bilo prijavljenih za 1.7 milijarde eurov več prihodkov, kot v primerjavi s prejšnjim letom, kar je pomenilo 130 milijonov več v državni kaso.
Slovenija se je odločila za “mehko” varianto davčnih blagajn – virtualne davčne blagajne, katere ne smejo imeti ali uporabljati računalniškega programa ali elektronske naprave, ki omogoča brisanje, prilagajanje, popravljanje, razveljavljanje, nadomeščanje, dodajanje, skrivanje ali kakršno koli drugačno spreminjanje podatkov o izdanih računih. Pa saj se hecamo, kajne?! Kot sem že enkrat zapisal:
- plačevanje z gotovino je najlažje utajiti DURSu. Če so včasih imeli “dvojne blagajne”, se sedaj poslužujejo bolj sofisticiran metod – na koncu ne dobite računa, ampak dobite vmesni znesek za plačilo – kar ni enako računu. Ko plačate in shranite listek, gostinci lepo stornirajo vse skupaj in gre denar direktno v njihov žep.
Glede na to, da imajo Hrvatje kar nekaj problemov s svojimi davčnimi blagajnami, bi bilo mogoče v Sloveniji narediti izboljšano verzijo tega. Online prenos podatkov – kot je bila nekoč ideja, da bi se naredili električni števci, ki bi imeli v sebi SIM kartico, ki bi omogočala avtomatičen prenos podatkov na centralni strežnik, bi lahko tudi tukaj razmišljali o tem – vendar je to problematično, ker bi “zihr sistem skoz crkoval”. Po drugi strani pa obstaja precej bolj preprosta opcija, da se naredi enoten sistem – programska oprema, ki bi jo uporabljali vsi in bi bila brezplačna – seveda to za seboj potegne cel kup “sranja” – javni razpis, ki ne bi šel skozi, prilagoditve, ki bi jih želel vsak uporabnik, itd..
Ampak obstaja še bolj galantna možnost – v različne programe, ki se sedaj uporabljajo, vključiti tudi “log datoteke”, kjer bi se dejansko kriptirano zapisalo vse, kar se dogaja v sami programski opremi in bi zapisi morali biti standardni. Ta del bi se moral mesečno dostaviti DURSu, ki bi preko sistema sam preverjal kaj se je dejansko dogajalo – namesto da slikamo račune, kot so nas pozivali pred časom, bi sistem sam sebe preverjal. In kazni za proizvajalce programske opreme, ki bi želel zaobiči to varnostno luknjo, bi bile tako visoke, da nihče ne bi niti pomislil, da bi kakorkoli goljufal državo. Vendar slednje je utopija, kajne?
Tudi Kričač – aka Denis Oštir je spisal svoj pogled na davčne blagajne – En ukrep proti krizi
Ampak Slovenija se bo za kaj takšnega odločila šele čez par let, ko bomo še v precej večjem sranju, kot smo sedaj. Namesto da bi o takšnih in podobnih rešitvah razmišljali že pred parimi leti, se pri nas prepustimo – če nas bo vrglo na breg, ali pa bomo splavali iz deroče vode, potem je vse ok, v nasprotnem primeru pa bomo poskusili še enkrat!!
> v različne programe, ki se sedaj uporabljajo, vključiti tudi “log datoteke”, kjer bi se dejansko kriptirano zapisalo vse, kar se dogaja v sami programski opremi in bi zapisi morali biti standardni
Kako bi zagotovil, da bi se RES zapisalo tja vse, kar se mora? Program bi lahko tja zapisoval samo prave račune, tistih “vmesnih” pa ne. Bili bi na istem.
Točno to je že danes v veljavi pri vseh ponudnikih POS rešitev – beleži se torej izvorno stanje skupaj z vsemi spremembami. Problem je, ker se vedno da izigrat sistem.
Dam praktičen primer:
Gost se usede za mizo. Lastnik lokala blokira gostove artikle na mizo. Ko gost hoce it mu izda vmesni racun. Ko gost gre, artikle prenese na drugo mizo in jih nikoli dejansko ne blokira (zaracuna).
Enako seveda lahko naredis tudi pri davcnih blagajnah povezanih na centralni streznik, je pa tezje, ker je treba tiskat na racun oznake. Davcna lahko potem izjemno hitro preveri ali je bil ta racun dejansko pravilno obdelan (slika in MMS na neko telefonsko stevilko).
Ce je log datoteka pri gostincu, je treba gostinca obiskat, se je treba z njim ukvarjat, etc…
Zaupanje je dobro, kontrola pa še boljša, je povedal že Marx.
Od kdaj se nam zdi normalno zgledovanje po južnih sosedih namesto po severnih??
In kaj ima slikca računa iz leta 2007 veze s trenutnimi davčnimi blagajnami?