Mesarji smo končno dočakali svojo prvo zmago na softball turnirju. V bistvu dve zmagi, vendar je bila prva dosežena zaradi ugovarjanja nasprotnega igralca sodniku in je ne morem šteti kot zaslužene zmage. V zadnji, peti tekmi včeraj, pa nam je končno uspelo in smo premagali ekipo Lesena scena. Sicer se je poznala že utrujenost, vendar je bil občutek, ko smo dejansko ugotovili, da smo zmagali, krasen. V bistvu me je za trenutek odpeljal v mladost, ko sem treniral rokomet in v meni prebudil takratne občutke ob zmagah – ko se je cela ekipa veselila in kljub šestim uram na igrišču, kolikor smo jih včeraj preživeli, smo bili naenkrat vsi polni energije in zanosa.

Ker je še lepše, tudi ostale ekipe so nam čestitale za zmago in se dejansko veselile z nami – precej nenavadno, saj gre ponavadi v športu zgolj za rivalstvo, v softballu pa za spodbujanje in pomoč. Zahvala gre trenerkama Savini in Gabi, Tomotu, ki je v zadnji tekmi ob igrišču pomagal z nasveti, predvsem pa Andražu in Gregi.

Glede na to, da je bil naš prvi uradni trening 21.aprila in je med nami veliko igralcev, ki se precej časa nismo ukvarjali s športom, je tale zmaga za naš ego zelo pomembna, saj bi včeraj, kljub temu, da smo bili izmučeni, lahko odigrali še kakšno tekmo. Tega, da se danes težko premaknem iz postelje pač na tem mestu ne bom pisal. Vseeno se poznajo leta, oz. to, da telo več ni najmlajše in da je regeneracija precej daljša, kot je bila pred dvajset in več leti.

In tole je ekipa, ki je spustila kri nasprotni ekipi – vse mora seveda biti v mesarskem smislu!

BUszIC4CUAA6lU0.jpg_large