Gospod, imate kaj drobiža?

Besede, ki se jih v Ljubljani slišiš skoraj na vsakem koraku in ob vsaki uri dneva. Če so se pred leti ljudje, ki prosjačijo zbirali samo na parih lokacijah, se je v zadnjem času vse skupaj precej spremenilo. Ljudje, ki prosjačijo stojijo pred parkirnimi avtomati, pred vhodi v garažne hiše, na vogalih bolj pretočnih ulic, prav tako pa se sprehajajo mimo lokalov in prosijo za drobiž.

Razumem in štekam, da je situacija v Sloveniji res v riti in da se morajo ljudje, vsak po svoje, znajti da preživijo. To, da gredo na ulice in da prosijo za drobiž je verjetno zadnja faza za njih, vendar so ponavadi ti ljudje, ki žicajo povsem drugačni od tistih, katere bi dejansko pričakoval tam. Ne izgledajo, kot da bi ne imeli ničesar v življenju, kot tudi ne izgledajo, da bi noči preživljali zunaj v mrazu. Velikokrat dobim ravno drugačen občutek – da so to ljudje, ki so ugotovili, da se lahko s prosjačenjem zasluži precej več denarja, kot ga zaslužiš v službi, kjer moraš delati cel mesec. In na koncu ti podjetje niti ne izplača plače, ker je to nekaj povsem običajnega v Sloveniji.

Ne, ne mečem vseh ljudi, ki prosjačijo v isti koš. Vendar zadnje čase se mi zdi, da določene punkte obvladujejo eni in isti ljudje. Nikoli ne bom pozabil fanta, ki je lansko leto, preden so začeli prenavljati parkirišče pred Trgom republike, imel pozicijo pred parkirnim avtomatom. Ker sem v enem tednu tam parkrat parkiral, sem opazil, da je ta pozicija njegova in da ne pusti nikogar zraven. Najbolj v spominu mi je ostal dogodek, ko je pred menoj starejša gospa želela plačati parkirnino in je ugotovila, da ima samo bankovec za 50 eurov. Ta fantič, ki je prosjači za drobiž ji je takoj ponudil rešitev. On ji zamenja bankovec za 24 x 2 eura – njegova provizija je bila pač 2 eura. Gospa se je odločila za menjavo in jaz sem bil presenečen, da nekdo, ki žica za denar, ima več denarja, kot ga imam jaz pri sebi večino časa.

Ampak ta njegova pozicija je strateško pomembna. Ko je več ljudi v vrsti in čakajo, da bi plačali znesek na avtomatu, vsakega posebej vpraša, če je kaj drobiža in glede na to, da smo ljudje v množici povsem drugače razsodni, kot sicer, večina seže v žep in da drobiž. Zneski varirajo, od par centov, do tudi par eurov. In pri fluktuaciji, ki je na tej strateški točki precej velika, so zneski visoki. Visoki v primerjavi s tistimi, ki bi jih ista oseba zaslužila v službi – če bi jo imela, ali pa če bi se ji dali hoditi vanjo.

Sedaj pridem do bistva tega zapisa. Namreč vsi vemo, da je situacija v Sloveniji takšna, kot je. Da se ne cedita med in mleko in da je čedalje več ljudi na robu preživetja. Vendar večina teh ljudi ne hodi na ulice prosjačiti, ampak je doma za štirimi stenami, kjer živijo v svojem svetu. Imajo dostojanstvo in to, da prosjačiš na ulici je za marsikoga zadnje dejanje, ki bi ga storil v življenju.

Sam rade volje pomagam, če le lahko. Vendar, če me na razdalji 500 metrov ustavijo štirje, ki prosjačijo, pa se vse skupaj malce spremeni. Namreč, če vsakemu namenim euro, to pomeni štiri eure v parih minutah. Pa se ne gre za denar, ampak se gre za preprosto matematiko. Če vsak dan doniram tem, ki prosjačijo, tak znesek, bom v enem mesecu dal njim 100 eurov. Potem pa pridejo še druge dobrodelne akcije, pa pomoč poplavljencem, pa Rdeči križ in SMS sem in SMS tja.. Ja, lepo je pomagati drugim, če imaš. Predvsem pa je lepo pomagati ljudem, ki dejansko potrebujejo pomoč in ne takšnim, ki samo izkoriščajo to možnost in niti ne potrebujejo pomoči!

Dejstvo je, da bi določene stvari morala reševati država in imeti pripravljene ukrepe za takšne situacije. Sicer se breme prevali na državljane, ki vsak po svoji moči poskuša pomagati. Vendar to ne bo šlo v nedogled..