Rene, Miša in Lara so imena otrok, ki zadnje čase polnijo družbena omrežja. Skupno jim je, da jim starši ne morejo pokriti stroškov zdravljenja, ki pa so nujno potrebni, da bi ti otroci imeli normalno življenje. Posledično potekajo zbiralne akcije, kjer lahko vsi pomagamo tem posameznikom s svojimi prostovoljnimi prispevki, zbiranjem zamaškov,… In to so zgolj samo tri zgodbe, ki jih zadnje čase opazujem, da se dogajajo pred mojimi očmi. Verjetno je podobnih zgodb še veliko več, vendar jih ljudje niti ne opazimo več, ali pa medijsko niso tako izpostavljene.
Sam podpiram takšne zgodbe in rad pomagam, čeprav se zavedam, da to ni rešitev tega problema. Problem tiči drugje in ne smemo si več zatiskati oči pred njim, saj bo vsak dan več Renejev, Miš in Lar, ki bodo potrebovali pomoč, vendar je ne bodo dobili (vsaj ne v takšni meri, kot bi jo potrebovali). Tukaj se mi vedno znova zastavi podobno vprašanje – imamo državo, ki ni poceni, imamo politike ki odločajo o stvareh, vendar se očitno nihče ne sprašuje o takšnih stvareh, ki so še kako pomembne. Da dejstva, da bi morala obstajati sistemka rešitev za takšne težave, niti ne omenjam.
Pomagajmo Miši hoditi – zbiranje sredstev za fizioterapijo
Glede na to, da imamo v Sloveniji ZZZS, ki ima letni proračun: 2.312 mio eurov (jeap, dve milijardi) – kar znese na prebivalca skoraj 1.200 eurov, bi si bilo mogoče bolj smiselno postaviti vprašanje, zakaj se v Sloveniji dogajajo takšne stvari, kot se dogajajo. Ja, vzdrževanje operacijskih miz je drago, kot tudi precej ostalih nesmiselnih stroškov, ki nastajajo – ampak to ni poanta te zgodbe.
Kako naj starši, ki želijo svojemu otroku najboljše (kdo pa ne želi tega) povedo svojemu malčku, da ne bo nikoli hodil, ker oči in mami nista dovolj premožna, da bi lahko pokrila drage stroške zdravljenja, ki jih ne krije zavarovanje? Se lahko kdorkoli od teh ljudi, ki sprejema sklepe za sekundo postavi v vlogo staršev in mu bo povsem vseeno?
Če obstaja tak človek, ki se lahko obrne stran in ugotovi, da gre pač za anomalijo v sistemu, potem me je sram, da živim med takšnimi ljudmi. In ja, terapije za Mišo stanejo precej manj, kot pa vzdrževanje ene operacijske mize – s tem, da je bila pogodba za vzdrževanje podpisana, denar za Mišo pa zbirata njuna starša – da bosta svojemu otroku omogočila, da bo lahko hodil naokoli.
Tole so trije primeri, ki bodejo v oči. Nešteto jih je. Vsak dan se bo pojavil še kakšen nov, ko starši ne bodo mogli plačevati stroškov zdravljenja. In država, oz. ZZZS si bo še naprej zatiskal oči in bo metal denar, s “taveliko šaflo”, skozi okno in svet bo šel naprej. Mogoče pa je čas, da se sedaj naredi reforma zdravstva, da se pregleda poslovanje in da se končno reče bobu bob.
Glede na včerajšnjo debato na Twitterju, je tole definitivno pomembno področje o katerem bi se morali začeti pogovarjati in
narediti korak naprej. Sicer ne bomo morali več narediti korakov nikamor… Si želimo res tega?
Ja, ZZZS je res fajn. Drag, neučinkovit in obvezen.
— Luka V (@luka_vee) July 22, 2014
@had ena top študija, če te zanima -> http://t.co/OcynWr6GiB Od 28. strani dalje postane zanimivo, scenariji in posledice. @petracj
— Ursic Domen (@ursicdomen) July 22, 2014
Ljubiteljem ZZZS priporočam, da si naredijo informativen izračun zdr. zav. v Švici in primerjajo s svojimi plačili. http://t.co/8EOpprOtoD
— Luka V (@luka_vee) July 22, 2014
Povsem prav imaš: tudi sam kar sodelujem pri dobrodelnih akcijah, vendar to nikakor ne more biti sistemska rešitev. Ravno obratno: primeri, ki jih navajaš, so dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje, saj ni sistematičn poskrbljeno za tovrstne primere. Po mojem bi moralo biti osnovno zdravstveno zavarovanje podobno osnovnemu zavarovanju avta, dopolnilno zdravstveno pa bi moralo biti po isti analogiji – kasko zavarovanje. ZZZS je očitno prepolna vreča denarja, a z velikanskimi luknjami, iz katerih se cedita med in mleko raznoraznim MedicoInženiringom in propadlim gradbincem. Ja, treba je odpreti debato o tem! Podpiram!
Če je bil tvoj namen zgolj narediti reklamo za omenjene dobrodelne akcije, potem OK. Tudi sam sem pridpeval eno malenkost.
Ni pa fer, da zahtevaš od javnega zdravstva nemogoče. Javno zdravstvo je naredilo, kar javno zdravstvo lahko naredi. Bodimo realni, denar ne raste na drevesih, sredstva so omejena. Kot sam veš, jih pri nas primanjkuje že za nujno nujne posege (operacije raka).
Ko se bo v Sloveniji spet splačalo delati (glej spodnji link) pa bo denarja več tudi za javno zdravstvo.
in ravno zato, so potrebne reforme. ker je manj denarja, kot ga je bilo pred leti (recesija), vendar se ni delalo na optimizaciji poslovanja – ampak se je trosilo se vedno enako, ali celo vec
ze par stvari, ki bi lahko spremenile stvari, bi pomenilo veliko:
skupnisko narocanje zdravil
urejene cakalne vrste
itd…
Se strinjam.
Hotel sem povedati predvsem to, da tudi če bo javno zdravstvo nekoč imelo 2x tolikodenarja za paciente, ga bo še vedno premalo, da bi izpolnili vse želje in potrebe staršev in pacientov. Ko je človek resno bolan, poskuša vse mogoče, da bi ozdravel ali vsaj izboljšal svoje stanje.
Na koncu bodo še vedno lastna sredstva in dobrodelnost.
Pa še nekaj bom rekel, čeprav bo zvenelo zelo kruto. Ampak se mi zdi potrebno.
Poudarjam, da to z zgornjimi primeri nima nobene zveze.
Morali bi se zavedati, da medicina ne samo lajša gorje, ampak ga tudi povzroča. Predvsem s svojo in našo obsesijo ohranjati življenje, naj stane kolikor hoče (trpljenja in denarja).
Govorim o tem, da se:
– ljudi v komi pušča “živeti” po 10 let na mašini (agonija svojcev, za pacienta žal ne vemo)
– ljudem, ki ne morejo po naravni poti do otrok, pomaga z epruvetami, kar ima bistveno slabše rezultate
– omogoča porode praktično sredi nosečnosti, kljub temu, da je uspešnost izjemno nizka
– starci plodijo otroke itd.
Vse to ima žal krute posledice.
Pozabil sem še na najbolj kruto in najpogostejšo varia
– stare ljudi, ki so prišli do konca svoje življenjske poti, in bi lahko dostojno umrli, se z mešanicami tudi po 20-ih zdravil spreminja v zombije ali rastline, in kljub temu, da ne vedo več zase, ostajajo v bistvu najboljši potrošniki farmacije in medicine, dokler ne začnejo razpadati pri živem telesu, nakar jim kirurgi milostno pomagajo z amputacijo ene noge, potem druge, potem pa v bolnici sami kljub temu umrejo.
Lahko se sliši še kako kruto, a vedno bodo obstajali Rene, Miša in Lara. Ni ga zdravstvenega sistema na svetu, ki ne bi imel takšnih ali drugačnih anomalij na račun uporabnika. Res je, da naš sistem potrebuje korenito reformo, ki jo delajo in obljubljajo že N-let, a tudi v glavah uporabnikov bo potrebno kaj preklopit.
Denarja je dovolj, samo nehati ga bodo morali sebi v žepe tlačit.