• 3 min. branja

Rene, Miša in Lara so imena otrok, ki zadnje čase polnijo družbena omrežja. Skupno jim je, da jim starši ne morejo pokriti stroškov zdravljenja, ki pa so nujno potrebni, da bi ti otroci imeli normalno življenje. Posledično potekajo zbiralne akcije, kjer lahko vsi pomagamo tem posameznikom s svojimi prostovoljnimi prispevki, zbiranjem zamaškov,… In to so zgolj samo tri zgodbe, ki jih zadnje čase opazujem, da se dogajajo pred mojimi očmi. Verjetno je podobnih zgodb še veliko več, vendar jih ljudje niti ne opazimo več, ali pa medijsko niso tako izpostavljene.

Sam podpiram takšne zgodbe in rad pomagam, čeprav se zavedam, da to ni rešitev tega problema. Problem tiči drugje in ne smemo si več zatiskati oči pred njim, saj bo vsak dan več Renejev, Miš in Lar, ki bodo potrebovali pomoč, vendar je ne bodo dobili (vsaj ne v takšni meri, kot bi jo potrebovali). Tukaj se mi vedno znova zastavi podobno vprašanje – imamo državo, ki ni poceni, imamo politike ki odločajo o stvareh, vendar se očitno nihče ne sprašuje o takšnih stvareh, ki so še kako pomembne. Da dejstva, da bi morala obstajati sistemka rešitev za takšne težave, niti ne omenjam.

Pomagajmo Miši hoditi – zbiranje sredstev za fizioterapijo

Glede na to, da imamo v Sloveniji ZZZS, ki ima letni proračun: 2.312 mio eurov (jeap, dve milijardi) – kar znese na prebivalca skoraj 1.200 eurov, bi si bilo mogoče bolj smiselno postaviti vprašanje, zakaj se v Sloveniji dogajajo takšne stvari, kot se dogajajo. Ja, vzdrževanje operacijskih miz je drago, kot tudi precej ostalih nesmiselnih stroškov, ki nastajajo – ampak to ni poanta te zgodbe.

Kako naj starši, ki želijo svojemu otroku najboljše (kdo pa ne želi tega) povedo svojemu malčku, da ne bo nikoli hodil, ker oči in mami nista dovolj premožna, da bi lahko pokrila drage stroške zdravljenja, ki jih ne krije zavarovanje? Se lahko kdorkoli od teh ljudi, ki sprejema sklepe za sekundo postavi v vlogo staršev in mu bo povsem vseeno?

Če obstaja tak človek, ki se lahko obrne stran in ugotovi, da gre pač za anomalijo v sistemu, potem me je sram, da živim med takšnimi ljudmi. In ja, terapije za Mišo stanejo precej manj, kot pa vzdrževanje ene operacijske mize – s tem, da je bila pogodba za vzdrževanje podpisana, denar za Mišo pa zbirata njuna starša – da bosta svojemu otroku omogočila, da bo lahko hodil naokoli.

Tole so trije primeri, ki bodejo v oči. Nešteto jih je. Vsak dan se bo pojavil še kakšen nov, ko starši ne bodo mogli plačevati stroškov zdravljenja. In država, oz. ZZZS si bo še naprej zatiskal oči in bo metal denar, s “taveliko šaflo”, skozi okno in svet bo šel naprej. Mogoče pa je čas, da se sedaj naredi reforma zdravstva, da se pregleda poslovanje in da se končno reče bobu bob.

Glede na včerajšnjo debato na Twitterju, je tole definitivno pomembno področje o katerem bi se morali začeti pogovarjati in
narediti korak naprej. Sicer ne bomo morali več narediti korakov nikamor… Si želimo res tega?

krvodajalec