Investicije v javno zdravstvo so sveti gral vseh spodobnih korumperjev v tej deželi. Ko »strokovna komisija« razglasi, da je za dobavo operacijskih miz ali menjavo vodovoda prispela le ena »pravilna« ponudba, vsak od nas ve, da zadeva smrdi do neba, kovčki z gotovino pa že romajo v sefe švicarskih bank. Takih javnih naročil je pri nas kolikor hočete, eden od nekdanjih ministrov za zdravje Andrej Bručan, pa je celo uspel doseči spremembo Zakona o javnem naročanju, da le lahko posel zagotovil »pravemu« ponudniku. To pomeni, da posvečeni krumperji dejansko vodijo to državo.

Pa poglejmo nekaj praktičnih primerov. Vsak minister se pred volitvami hoče pokazati pred volivci in kaj je boljšega od polaganja temeljnega kamna za novo bolnišnico ali kliniko. Ker denarja seveda ni, projekti obstajajo zgolj na ravni idejnih skic, zemljišča so še v zasebni lasti, se razpiše gradnja klinike po načelu: bo kakor bo. Važno je le, da se postavi temeljni kamen.

Potem se začne projektiranje. To je polje želja različnih interesnih skupin, arhitekti iščejo oblikovalske presežke in na koncu nastane megalomanski projekt, za katerega je vsakemu pri zdravi pameti jasno, da je neizvedljiv. Vendar to seveda ni ovira, da ne bi začeli z gradnjo. Stroji brnijo, kubiki betona šibajo in stavba raste. Nato ponovno zmanjka denarja, kar je idealna priložnost, da se projekti »uskladi z dejanskimi potrebami«, to pa v praksi pomeni, da se recimo površina neke klinike zmanjša iz 30.000 kvadratov na 15.000 kvadratov. Seveda pa to pomeni, da je treba že zgrajen objekt »prilagoditi« novim razmeram. Pnevmatska kladiva veselo podirajo pravkar zgrajene stene, požarne lopute se odstranjujejo in prestavljajo na druga mesta, že položene vodovodne cevi se spreminjajo v mrtve rokave (v katerih se legionela počuti kot doma), gradijo se novi in novi odcepi, zaradi česar na koncu voda iz pip zgolj curlja, namesto, da bi tekla in tako naprej…

Ko je objekt končno zgrajen, je treba nabaviti še notranjo opremo, tu pa se spet zatakne pri denarju. Zato objekt ostane nezaseden vsaj kakih pet let. V tem času strojna oprema (vodovod, klima, ogrevanje…) pospešeno propadajo, zato seveda ni čudno, da je voda, ki priteče iz pipe, smrtno nevarna za pitje (kar poizkusite pustiti hišo zaprto pet let, nato pa odprite vodo in spijte tisto brozgo, če jo upate)… Nato se končno najde denar za opremo, ki pa se seveda lahko nabavi zgolj pri »pravih« dobaviteljih. Na koncu dobimo objekt, ki je zastarel, nefunkcionalen, drag za vzdrževanje in v marsičem potreben takojšnje temeljite rekonstrukcije. Kjer za menjavo totalno »zblojenega« vodovoda pride le ena »pravilna« ponudba, ki pa čisto projektantsko oceno stroškov presega za zgolj 100%. Bodimo zadovoljni, lahko bi prišla ponudba, ki bi bila 200% višja…

Zato je treba apetite zdravstvenih »gurujev«, ki vpijejo, da sistem potrebuje več denarja, zatreti v kali. Niti evra več vam ne damo! Naprej nehajte razmetavati denar, potem pa naprej…

Jure Krajnc

javno-zdravstvo-in-investicije

Javno zdravstvo in investicije v javno zdravstvo

3 Responses to Ko denar ni vprašanje – gostujoči zapis

  1. Janč says:

    Drugi sveti gral korupcije pa so evropska sredstva.

    Vsega pa je kriv Egon.

    Zamislite se, ali boste znova izvolili župane, ki se ves čas izgovarjajo na Egona…

    http://soundcloud.com/smaaltokk/egon

  2. Anton says:

    “Varčujemo, crkavamo in uničujemo se, da bi rešili kapitalizem, pustimo se poniževati in zasužnjevati, da bi rešili kapitalizem; uničujemo biosfero in naravne vire, da bi rešili kapitalizem, natančneje zgornji odstotek najbogatejših, če kaj ostane, pa razdelimo med nas, 99 odstotkov, drobtinice z globalne požrtije.” Na Zdravje!

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.