V socialistični Jugoslaviji so bila osemdeseta leta minulega stoletja v znamenju »stabilizacije«. Danes bi temu rekli javnofinančna konsolidacija, v bistvu pa je šlo takrat (kot gre tudi danes) za uskladitev porabe z dejanskimi možnostmi. Konec sedemdesetih let so poceni tuji krediti presahnili (tako kot o presahnili poceni krediti za naše banke leta 2009) in treba je bilo začeti živeti od lastnega dela…
V državi je bila devizna kriza, zato se je vse bolj uveljavljal tako imenovani uvozno – nadomestni razvojni koncept, kar ni pomenilo nič drugega kot to, da smo skušali čim več blaga, ki smo ga prej uvažali, proizvesti sami in s tem »prihraniti« devize. Glavna značilnost tega koncepta so visoke carine, s čemer smo ščitili nekonkurenčne uvozno – nadomestne proizvajalce. Kdor je hotel izdelke iz tujine, je potreboval devize, da je lahko npr. televizor kupil »v konsignaciji«.
Slovenska industrija in tudi storitveni sektor sta šla po osamosvojitvi skozi boleče prestrukturiranje in danes so tisti proizvajalci, ki so ostali, globalno konkurenčni. Nenazadnje, vse od leta 2009 je izvoz tako rekoč edina komponenta slovenskega razvoja.
V zdravstvu se iz socializma sistemsko gledano ni kaj dosti spremenilo. Iz nekdanjega SIS-a je nastal ZZZS, ker je denarja primanjkovalo, smo uvedli »participacijo« in posledično dopolnilno zavarovanje. Vse ostalo je ostalo isto: mreža bolnišnic in zdravstvenih domov, kadrovanje, lobiranje, sistem nabave, vodenje investicij… Predvsem pa – trg storitev je še vedno centralno plansko voden in hermetično zaprt. Kdor hoče boljše in predvsem takojšnje storitve, mora imeti »devize« in storitve kupiti »v konsignaciji«.
Direktiva EU, ki zapoveduje odpiranje trga zdravstvenih storitev je sicer veliko obetala, vendar slovenski birokrati na ZZZS so zadevo spretno obšli in vse več storitev je na seznamu, za katere Direktiva »ne velja«. Ves ta napor ima dva cilja: ohraniti čakalne dobe in blokirati spremembe v zdravstvenem sistemu.
Če bi trg dejansko odprli, bi s tem radikalno zmanjšali možnosti za ribarjenje v kalnem, to pa večini očitno ne ustreza. Zato, gospod Fakin, če resno mislite s tem, da želite sistem izboljšati: odprite ta trg in nehajte postavljati vedno nove in nove ovire tistim, ki vas plačujemo!
*Naslov je parafraza znamenitega govora pokojnega ameriškega predsednika Ronalda Reagana, ko je poleti 1987 pred Brandenburškimi vrati v Berlinu dejal: » Mr. Gorbachev tear down this wall! «
Jure Krajnc
Vsebine, ki so objavljene o javnem zdravstvu, so sedaj dobile tudi svoje spletno mesto – http://www.zbz.si/, kjer lahko tudi sami prispevate svoje pogled na javno zdravstvo v Sloveniji in dobite informacije, ki jih sicer iščete drugje.
Kratko in jedrnato.
S provokacijo v naslovu se pa ne morem strinjati.
Zato, ker kot toliko drugih utrjuje povsem in res povsem zgrešeno iluzijo, kot da obstajata le dve skrajni alternativi: pajdaški socializem na eni strani, in reaganizem/thatcherizem na drugi strani.
Kot da obstajata na tem svetu le Slovenija in ZDA in morda še UK.
Kot da ni v Evropi cela serija držav, kjer stvari funkcionirajo veliko bolje, kot pri nas, pa se niso šli ne reaganizma, ne posledično bušizma.
Iskanje rešitev pri svetovnem imperiju, ki ima vojaške baze na vsakem koščku tega sveta, in je že preko 100 let permanentno v vojni, in ki je iz svoje demokracije pod neposrednim vplivom multinacionalk naredil farso, ni najbolj produktivno.
Ravno tako ne pri bivšem svetovnem imperiju, v katerem sonce nikdar ni zašlo, in ki mu je po propadu uspelo svojo industrijo zamenjati z močno prenapihnjenim finančnim sektorjem.