Vsake parlamentarne volitve prinesejo velika pričakovanja med volivci. Tudi letos, ko je na volitvah zmagala Stranka Mira Cerarja, je bilo precej podobno. Volivci so dali svoj glas človeku, ki ni bil politik in ki ni bil omadeževan. Prav tako so dali svoj glas človeku, ki ni imel jasno določenega programa in vizije za Slovenijo. Verjetno je bilo njegovo vprašanje, takoj po volilnih rezultatih zelo preprosto – kaj pa sedaj.
Par mesecev od volitev se situacija v Sloveniji ni spremenila. Ne cedita se med in mleko, niti se ne dogaja nič takšnega, kar bi državljanom vlivalo zaupanja in volje. V bistvu se je še enkrat izkazalo, da smo dobili točno to, kar smo volili. Če se iskreno vprašamo – koliko ministrov iz trenutne vlade zna vsak od nas našteti? Zelo malo, kajne? Kaj pa stvari, ki se jih je lotila vlada? Predlagane reforme? V bistvu vem samo to, da smo se znova zadolžili in da je ministrica za zdravje želela ukiniti dopolnilno zavarovanje. No, tudi to, da vedno znova poslušam izjave premierja, da bo potrebno razmisliti in nekaj ukreniti, da do tega več ne bo prihajalo.
Sam sem bil skeptičen do te vlade – kljub temu, da sem pizdil že nad vsemi vladami do sedaj. Nekako si ne predstavljam, da je predsednik vlade preveč vsem všečen človek in da se ne odloča hitro, ampak povsem pravniško in s premislekom. Ne, nimam v mislih impulzivnih odločitev, ampak preudarne odločitve, vendar precej bolj hipne, kot smo jih navajeni sedaj. V bistvu imam občutek, da se predsednik vlade in celotna njegova ekipa prece premalo pojavljajo pred javnosti – v medijih, da bi jih volivci vsaj imeli možnost spoznati iz kakšnega testa so oni. Poleg tega pa bi lahko celo dobili občutek ali so dovolj kompetentni po odgovorih na novinarska vprašanja. V bistvu imam problem s tem, da niti ne vem, kot sem omenil že zgoraj, kdo je kdo v tej vladi in kako sposoben in kompetenten je na svojem področju. Glede na to, da so nekateri že zapustili svoje stolčke, je situacija precej zanimiva in resna.
Ja. Narod si bo pisal sodbo sam – ne frak mu je ne bo in ne talar. V Sloveniji si jo vsake “štiri” leta pišemo sami in potem štiri leta razmišljamo komu bomo na naslednjih volitvah oddali svoj glas. In ko pride nekdo, ki ga ne poznamo, mu hitro zaupamo, saj mu bolj verjamemo kot pa tistim z 20+ leti kilometrine v naši politiki. Ali je to prav ali ne, pa je drugo vprašanje, kajne?
Ja, to da jih ne poznamo, je samo ohrabrujoče. Tistih, ki jih (še predobro) poznamo, pač nismo želeli več.
In to, da ne volimo več ljudi, ki nam niso všeč, jih pa poznamo, se mi zdi velik korak naprej. Korak, ki se marsikje na lokalni ravni, kot dobro veš (naš lokalni župan), še ni zgodil.
Seveda ob trenutni konstalaciji zvezd (volilna moč javne uprave in njihovih družinskih članov, volilna moč upokojencev, volilna impotenca in maloštevilčnost neodvisnih mladih in pa zaposlenih na sto in en način, zmešani in nesposobni ter predvsem odvisni (od reklam državnih podjetij) mediji) čudežev od premierja ni pričakovati.
Kljub temu pa menim, da se bo izkazalo, da je sedanji premier boljši od tega, kar bi si zaslužili.
V parih mesecih pač vpliva drugačne politike še ne moreš čutiti. Pravijo pa, da se dela na tem, da bo vpliv kmalu občuten, seveda pa tega ne bodo vsi veseli (neformalna stranka Status Quo).
Ok, ladje se ne da obrniti v trenutku, traja kar nekaj casa da spremeni smer. Pa vendar se zdi, da prevec stvari lebdi. Kot nadaljevanje tistega vprasanja po volitvah: kaj pa zdaj. Razen konkretnega zadolzevanja ni videt ne slisat nobenih pobud za resevanje situacije v kateri smo. Samo vakum.
Zal se to ne dogaja v smislu, kot je to pocel pokojni Drnovsek, ko se je vecina odlocitev izkazala za prave in smo nestrpno cakali na njegove odlocitve.
Zdaj samo se cakam na opravicevanje zaradi cirkusov opozicije, stavk policije, naravnih nesrec in podobno.