Molimo za zdravo pamet!

Naslov tega zapisa je na pomnik žrtvam prve svetovne vojne v Komendi napisal mojster Jože Plečnik. Če kdaj, potem je napis aktualen dandanes, saj nam ob poplavi neumnosti in plehkosti žal preostane le še molitev za zdravo pamet.

Slovensko greznično novinarstvo je z objavo posnetkov ravnatelja in učiteljice doseglo enega od svojih novih »podnov«. Na temeljnem izpitu iz novinarske etike so padli (skoraj) vsi – od rumenih »avtoritet«, do nacionalne televizije, kjer je o seksu na delovnem mestu moralizirala celo Rosvita Pesek v »elitnih« Odmevih.

Vsa ta »srenja« pa seveda očitno ni pričakovala tako radikalnega razpleta »afere«, še manj pa je pričakovala, da se bo javnost vendarle malo zganila in se začela spraševati, ali res želi dajati svoj denar podjetjem, ki oglašujejo na grezničnih medijskih kanalih… In tako je rumeno novinarstvo občutilo bolečino na svojem edinem občutljivem mestu: pri denarju. Zato lahko gibanje proti novinarski nesnagi samo pozdravimo! Vprašanje, ki si ga zastavljam jaz, pa je: »Kako smo sploh lahko prišli tako daleč?«

V začetku leta 2006 sem po službeni dolžnosti sodeloval v takratni oddaji Trenja na POP TV. Tema je bila cestnina za avtoceste. Voditelj oddaje Uroš Slak je v oddajo pripeljala tudi nekega gospoda, katerega edina naloga je bila, da je po pozivu Slaka v kamero izjavil, da smo v Sloveniji navadni nesposobneži in da naj si za zgled vzamemo Hrvaško, kjer so »čez noč« zgradili AC do Splita, ki jo bodo odplačali v treh letih. Zadeva je do skrajnosti neumna in v oddaji sem protestiral, da gre za bedarijo, saj bi morali v primeru poplačila v treh letih za uporabo te AC plačati kar 1,50 evra na kilometer, oziroma za pot od Zagreba do Splita okoli 600 evrov. Uroš Slak me je odpravil s stavkom: »Trenja so mnenjska oddaja in vsak ima pravico do svojega mnenja!«

Pustimo ob strani dejstvo, da je danes popolnoma jasno, da Hrvati za AC Karlovac – Split komaj redno plačujejo vzdrževanje in obresti (v ta namen prelivajo tudi denar, ki ga poberejo na AC Zagreb – Lipovac na smeri proti Beogradu), glavnice pa sploh še niso pričeli odplačevati in mrzlično iščejo nekoga, ki bi to »sanjsko« naložbo kupil za 50 let. Kar me je takrat do skrajnosti razbesnelo, je to, da o matematiki ne moreš imeti »mnenja«. Matematika je eksaktna znanost. 1+1=2 in o tem ne moreš imeti »mnenja«. Matematiko znaš, ali pa ne. Vmesne poti ni!

Prebivalci te države pa smo pristali na mantro, da ima lahko vsak »mnenje« in (kar je najhujše) da so vsa »mnenja« enako vredna. Dejstva pa nas sploh ne zanimajo. In zato smo danes tam, kjer smo. Poglejmo samo nekaj primerov.

Od osamosvojitve naprej ves čas poslušamo »menja« domačijskih ekonomistov (Mencinger, Štiblar, Drenovec, Križanič in ostalih), ki trdijo, da morajo biti podjetja v »domačih« rokah – bodisi državnih, bodisi tajkunskih. In danes poglejmo, kam nas je to pripeljalo: državna podjetja propadajo, tajkunska so v stečaju, državne banke pa smo morali dokapitalizirati z najmanj štirimi milijardami evrov, ki smo si jih seveda izposodili! In to še ni vse. Taisti »ekonomisti« se danes podpisujejo pod peticijo, ki jo je lansirala Mladina, da naj še naprej ostane vse tako kot je?!? Še več, v ozadju novinarskega plasmaja teh »mnenje« je ista družina, kot pred desetimi in več leti. Na Mladini namreč urednikuje Grega Repovž, ki je sin Mije Repovž, ta gospa pa je kot novinarka Dela z ognjem in mečem zagovarjala državno lastništvo v NLB v času njene delne prodaje KBC. Zdaj pa še vprašanje: s koliko evri je morala Slovenija dokapitalizirati Hypo Alpe Adria Bank? Odgovor: z nič evri. Koliko denarja je za to porabila Avstrija? Odgovor: 10 milijard evrov. Zakaj torej nismo NLB v celoti prodali KBC in bi njene dubioze danes plačevala Belgija? Zato, ker je Mija Repovž v sodelovanju z »ekonomisti« zganjala psihozo, da se bo Slovenija sesula, če bomo prodali NLB. Napaka, Slovenija se bo sesula zato, ker NLB nismo prodali!!! No, in družina Repovž nam danes še vedno prodaja zgodbe o »nacionalnem interesu«, za katerega sem že davno napisal, da ne obstaja, obstaja pa cel kup »nacionalnih interesentov«.

Pa si postavimo še eno vprašanje. Kaj imamo državljani od državnega lastništva v Telekomu Slovenije? Odgovor: nič. Kaj imajo od tega politiki in sindikati? Odgovor: denar in ugodnosti. Zakaj torej politiki in sindikati kričijo, da se Telekom ne sme prodati? Odgovorite si sami…

Načelo »enakopravnosti mnenj« lahko srečamo tudi o debati o cepljenju otrok, ko pa pridejo v deželo ošpice, se vsi poskrijejo v mišje luknje. Le kakšna »pametna« mamica se na forumu razpiše o tem, da je vesela ošpic, ker bodo imeli otroci priložnost, da po »naravni poti« pridejo do odpornosti. Halo?!? Veste kako zelo so veseli tisti, ki so po »naravni poti« prišli do odpornosti na ebolo? In kako zelo so veseli šele tisti, ki so se sicer trudili pridobiti naravno odpornost, pa jim to ni uspelo… Ja, če smo cinični, včasih je lahko tudi smrt eno samo veselje! Če umiraš v neznanskih mukah, se smrti res verjetno celo veseliš… In če cinično nadaljujem v stilu »vesele mamice«: prav žal mi je, da niso ošpice zajadrale v tisto ljubljansko osnovno šolo, kjer je cepljenih manj kot polovica otrok. Veste koliko veselja bi ošpice prinesle med njih?!?

Potem so tu še »mnenja« o tem, da imamo najboljše šolstvo, pa zdravstvo in javno upravo. Kako hudiča potem, da smo v takem dreku? Aja, seveda, vse ga so krivi tajkuni! Toda, a nismo tudi njih sproducirali ravno zaradi »enakopravnega« upoštevanja »mnenj« nekaterih »ekonomistov«?

Torej, dragi sodržavljani: molimo za zdravo pamet!

Jure Krajnc

Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Že pred časom je par bralcev izrazilo željo, da bi s svojimi prispevki gostovali pri meni, oz. da bi jaz objavil njihove zapise. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije. Sicer je bila to moja teorija za množične medije, vendar se povsem preprosto lahko aplicira na bloge. Seveda, če boste bralci to želeli.

In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na žalost si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono.
Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:
– vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
– zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
– trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
– politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
– če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
– komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
– obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

To je to. Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.