Bine Kordež je na Damijanovem blogu objavil zanimiv prispevek o požrešni državi in o tem, kaj dobimo za plačane davke. Lepo zbrani podatke dokazujejo, da slovenski davkoplačevalci od države prejmemo več pokojnin in socialnih transferjev kot pa državi plačamo davkov in prispevkov. Zato ima proračun več izdatkov kot prihodkov, zaradi česar nam avtor nekako med vrsticami sugerira, da imamo očitno preveč sociale in da plačujemo premalo davkov in prispevkov. Zato nimamo prav, ko bentimo nad požrešno državo, pač pa bi morali raje razmišljati, kako bomo od države dobili manj, kot pa ji plačujemo.

Sicer zelo argumentirano razmišljanje vsiljuje še dimenzijo razmisleka, ki jo avtor sam ne vidi. Prispevki in davki zaposlenih in delodajalcev so v letu 2014 znašali skupaj 4,835 milijarde evrov, prispevki in davki samozaposlenih pa več kot desetkrat manj, to je 0,438 milijarde evrov.

Samozaposlenih je menda že nekako četrtina vseh aktivnih državljanov Slovenije, vendar le-ti prispevajo manj kot desetino davkov in prispevkov. Država z davčno politiko in opuščanjem inšpekcijskega nadzora delovnih inšpektorjev vzpodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev in stimulira sistem, v katerem majhno število delavcev za nizko plačo gara po 12 in več ur na dan namesto, da bi večje število zaposlenih delalo po 8 ur na dan. V tem primeru bi imeli manj samozaposlenih, ki plačajo majhne davke in več zaposlenih, ki plačujejo precej višje davke in prispevke. Seveda bi bil dobiček kapitala v tem primeru manjši, a bi bili prihodki proračuna večji in bi lahko pokrili potrebe pokojnin in z zakoni določene socialne pravice občanov.

Glede na ravnanje države se število velikih davkoplačevalcev, kot so bili SCT, Primorje, Mura in številna druga večja in srednja podjetja, ki so končala v stečajih konstantno krči, narašča pa število samozaposlenih in število brezposelnih. Če upoštevamo še primer značilnega obrtnika na storitvenem področju iz Kordeževega besedila, ki s težkim srcem plačuje davke, čeprav od države več dobi, kot ji plača, lahko zaključimo, da ima država velike težave od nepregledne množice majhnih s. p. in d. o. o. ter od množice samostojnih kulturnih delavcev, svobodnih prevajalcev, majhnih kmetov in zaposlenih študentov iztisniti toliko davkov, kot ima potreb za financiranje pokojnin in vseh ostalih socialnih transferjev.

Osnovni problem torej ni v tem, da plačujemo previsoke davke in da preveč zapravimo. Problem je v tem, da država mirno gleda, kako propadajo velika podjetja in da izpada davkov velikih davkoplačevalcev ne more nadomestiti z izterjavo množice revežev, ki lahko preživi le tako, da davke plačuje kolikor mogoče malo ali celo sploh ne, ker raje dela na črno, saj ji drugega ne preostane.

Interes kapitala je velika brezposelnost, nizka cena dela in čim večji in višji dobički. Ob socialni državi to pomeni, da ljudje živijo na račun sociale in tolčejo revščino ter da razliko, ki jo krije državni proračun z zadolževanjem davkoplačevalcev, v obliki dobičkov pobere kapital, ki se potem odlije neproduktivno verjetno v davčne oaze. Absurdnost te državne politike se mi je pokazala, ko sem od davčne uprave prejel na štirih straneh napisano odločbo, da moram plačati 10 centov (0,1 EUR) davka na promet zemljišč, ker sem zaradi ureditve meje kupil 5 m2 kmetijskega neplodnega sveta. Potem sem za provizijo nakazila plačal 1,15 EUR in za davek 0,1 EUR. Država je za pošiljko s povratnico plačala 1,5 EUR poštnine, koliko jo je stal davčni uradnik, ki je napisal 4 strani dolgo odločbo, ne vem, a gotovo je država s to izterjavo utrpela mnogo višje stroške, kot je znašal njen priliv v proračun in je davčna uprava v tem primeru povzročila državi škodo, čeprav sem odmerjen davek 10 centov brez ugovora plačal.

Skratka. Kordež nam lepo prikaže, da ne potrebujemo nekih velikih reform, pač pa potrebujemo predvsem razsodnost izvršne oblasti, ki bi morala prenehati s svojimi norostmi sodelovati pri uničevanju velikih davkoplačevalcev. Davčna politika bi morala siliti delodajalce k rednemu zaposlovanju, ne pa stimulirati povečevanje samozaposlenih in brezposelnih, saj te množice ne bo mogoče preživeti iz socialnih transferjev, ker se ob sprejetem zakonu o fiskalnem pravilu, država ne bo mogla več zadolževati in porabiti več, kot pobere davkov. Te razlike tudi ne bo mogoče pokriti s prodajo premoženja, kolikor ga je državi še preostalo. Nemara bi nekoliko zmanjšal primanjkljaj v proračunu davek na nepremičnine, a nič ne kaže, da bi ga bila država sposobna uvesti na pošten in racionalen način. Tudi ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki zdravstvu odtegne menda 70 milijonov evrov, ki se prelijejo v stroške in dobičke zavarovalnic, bi nekoliko popravilo sliko, a tudi iz te moke ne bo kruha, saj ta vlada svojih predvolilnih obljub očitno noče uresničiti.

Povedano drugače. Dokler izvršna oblast ne bo začela ravnati skrbno in pametno v javnem interesu, toliko časa bo slovenski proračun v deficitu ne glede na to, kako malo bomo socialna država in ne glede na to, koliko davkov bo davkarija uspela iztisniti iz socialno ogroženega prebivalstva glede na dejstvo, da kapitala ne želi obremeniti, velike davkoplačevalce pa mirno prepušča njihovemu propadu.

Za konec naj povem, da je deset let nazaj 20 največjih davkoplačevalcev, ki jih je obravnaval posebni davčni urad prispevalo 80% vseh pobranih davkov, vsi ostali davkoplačevalci skupaj pa komaj 20% vseh pobranih davkov. Kljub temu pa naša izvršna oblast trdovratno nadaljuje z izvajanjem gospodarske politike reform zgolj v smeri krčenja proračuna z uničevanjem sociale in nenehnim nižanjem pokojnin in nič ne stori, da bi prekinila poslovni model špekuliranja, izčrpavanja, goljufanja in korupcije, ki je v 21. stoletju Slovenijo iz zgodbe o uspehu spremenil v primer razkroja gospodarstva in s tem tudi moralnega razkroja družbe, ki ima zgolj videz socialne in pravne države, čeprav si je prav to temeljno lastnost Slovenija zapisala v svoji ustavi.

Kordežev tokratni prispevek je vreden pohvale, ker daje iztočnico razmišljanju, ki pa ga on, kljub svoji doslednosti, z ostrino zdravega razuma ne izpelje in ostaja le na polovici poti presoje dejstev, ki jih sicer jasno navaja.

Stanko Štrajn – več Premislekov in kritik zdravega razuma na http://www.prometej.eu

Policija pred parlamentom 03

Gostujoči zapis je kategorija namenjena bralcem bloga had. Marsikdo ki bere bloge, tudi zapiše kakšno zanimivo stran, jo fotografira, vendar si zaradi parih prispevkov ne želi odpirati bloga. Nekaj časa sem okleval, premleval, če si res želim tega in ugotovil, da moram narediti nekaj v to smer, sicer izgubi pomen par stvari, ki jih že ves čas bloganja zagovarjam. Namreč najti sinergijo z ljudmi, ki so kompetentni in sposobni in vedno veliko in jim ponuditi, da prispevajo zapise, mnenja, fotografije.

In tukaj vam dajem možnost. Vaše zapise bom objavljal zapise v kategoriji Gostujoči zapis.

Kaj dobite vi? Prostor za objavo na enem najbolj obiskanih blogov v Sloveniji je v bistvu vse kar vam lahko ponudim. In to, da vas bo prebralo veliko več ljudi, kot če bi bili na svojem. Na si ne morem privoščiti da bi plačeval vaše prispevke, tako da je to pro-bono. Kaj dobim jaz? Vsebino, ki se bo razlikovala od moje in bo mogoče pritegnila še kakšnega bralca več.

Pravila igre morajo biti vnaprej jasna:

  • vsak prispevek bom prebral in presodil če je primeren za objavo. Če bo odgovor negativen, ga bom tudi poskusil obrazložiti preko maila.
  • zapisi naj bodo informativni, oz. naj imajo svojo vsebino (tega, kaj je kdo jedel za zajtrk, ne bom objavljal)
  • trači, ki nimajo nobenega verodostojnega dokaza, ne bodo objavljeni
  • politična stališča naj bodo podkrepljena z dejstvi in ne zgolj natolcevanje
  • če boste poslali fotografije, naj bodo vaše avtorsko delo (fotke iz interneta objavljate na Siolu!)
  • komercialni zapisi o tem, kako je vaš portal oh in sploh, ne bodo objavljeni
  • obvezno mi morate sporočiti kako naj vas podpišem

Če je še kakšen predlog, vprašanje, diapozitiv, karkoli, me lahko kontaktirate na mail info @ had.si, kamor lahko tudi pošljete svoje prispevke.

3 Responses to Država spodbuja samozaposlovanje in priporoča odpuščanje delavcev

  1. Anonimno pravi:

    Interes kapitala je velika brezposelnost, nizka cena dela in čim večji in višji dobički.

    Prvi del stavka (in deloma drugi) sta seveda zgrešena. Nezaposlenim in slabo plačanim ne moreš prodajat svojih izdelkov. Interes kapitala je najti tako revnovesje med ceno dela (in brezposelnostjo) in dobički, da stvar deluje.

  2. ante pravi:

    Ni še hudega!

  3. Amsel pravi:

    Se vidi da je neoliberalizem kot steklina. Neozdravljiva okužba!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.