Erik Valenčič, novinar RTV Slo, ki mu niso podaljšali pogodbe, se je odločil, da napiše javno pismo, kjer razgali nekatere stvari, ki jih javnost ne ve, ne pozna. Kako potekajo stvari na nacionalni televiziji in kako se varčuje.
Erik Valenčič / Basen o mišji strahovladi na RTV
Glavni igralci:
– Ljerka Bizilj (v vlogi direktorice televizije)
– Bojan Traven (v vlogi pomočnika direktorice)
– Jadranka Rebernik (v vlogi odgovorne urednice)
– Glavni statist: Marko Filli (v vlogi generalnega direktorja RTV)
– Kaskaderji: honorarne sodelavke in sodelavci RTV (v vlogi prekariata)
S tem javnim pismom želim doseči dvoje. Prvič, rad bi se v svojem imenu in imenu drugih novinark in novinarjev, ki v zadnjem času na RTV doživljajo ponižanja in pritiske, zahvalil javnosti za vso podporo – od številnih zapisov na družbenih omrežjih in v medijih do napisa na pročelju stavbe RTV. Ne bi bilo prav, da bi ob vsem tem molčal. Drugič, želim pojasniti okoliščine, ki so privedle do moje odslovitve z delovnega mesta, in tako razkriti manipulacije, s katerimi želi vodstvo RTV zamegliti dejstvo, da na RTV poteka čistka. Tarče tega procesa smo družbenokritični novinarji in novinarke.
Naj najprej povem, da zaradi odpovedi nisem pretresen in tudi ne zgrožen. Če te odpustijo takšni ljudje, kot so Biziljeva, Traven in Rebernikova, je to kvečjemu kompliment za tvoje novinarsko delo. Poleg tega sem to pričakoval. Sredi januarja, torej leto dni po predvajanju dokumentarca Koalicija sovraštva, sem s specializiranega državnega tožilstva prejel vabilo na zaslišanje zaradi suma izdaje tajnih podatkov v omenjeni oddaji. Ko sem o tem obvestil nadrejene, so k meni poslali pravnika iz hiše in ta mi je na kavi v imenu vodstva pojasnil, da mi vodstvo ne bo zagotovilo pravne zaščite, češ da nima denarja za tovrstne reči. Takrat je k meni pristopilo veliko zaskrbljenih sodelavk in sodelavcev in ena od njih je rekla nekaj, kar me je res zabolelo: »Zakaj naj bi sploh razkrivala nevarne zgodbe, če bom na koncu ostala brez pravne zaščite?« Šele po pritisku javnosti, konkretno Društva novinarjev Slovenije, je vodstvo popustilo in mi dodelilo odvetnika. Sledile so manipulacije. Filli je trdil, da je šlo pri vsem skupaj za nesporazum, Biziljeva pa dodala, da sem malo na RTV in da se me težko dobi. To je izjavila v času, ko sem bil več tednov na RTV tudi po 12 ur na dan, tudi ob vikendih, ker sem z režiserjem Iztokom Toryjem in montažerjem Dejanom Kobanom montiral dokumentarni film Fronte Kurdistana. Ves ta čas me ni poiskal ali me poklical nihče iz vodstva.
Enaindvajsetega maja mi je Evropsko združenje regionalnih televizij Circom na Irskem podelilo posebno priznanje v kategoriji preiskovalno novinarstvo za dokumentarec Koalicija sovraštva. Nihče od predstavnikov vodstva mi ni čestital, novica o tem uspehu, ki je uspeh za RTV, ni bila objavljena nikjer. Dogajalo se je nekaj drugega. RTV-hiša je v tem času potrebovala tri mesece, da je dokumentarec Fronte Kurdistana prevedla v angleščino, zaradi česar so bili zamujeni roki za prijavo na številne mednarodne festivale. Fronte Kurdistana so zdaj uvrščene v tekmovalni program na Festivalu slovenskega filma.
Do poletja mi je postalo bolj ali manj jasno, da sem persona non grata in da na RTV ne bom imel več priložnosti za razvijanje svojega novinarskega potenciala oziroma ambicij. Vodstvo mi zdaj za hrbtom očita, da sem malo delal, ampak gre prav za to: mečejo ti polena pod noge, potem pa ti očitajo, da se ti ne da več hitro teči.
Zadnjih nekaj mesecev so se med sodelavci in sodelavkami razširile informacije, ki se potrjujejo kot resnične: da bo zaradi varčevanja in domnevne racionalizacije prišlo do odpuščanj oziroma odpovedi in celo ukinjanja oddaj. Tu prispemo na polje ošabne nesramnosti. Vodstvo je zapravilo več kot 450.000 evrov za neuspelo razvedrilno oddajo Ne se hecat’, potem pa v imenu varčevanja, recimo, odslovilo mene, ki sem v zadnjih nekaj mesecih od te hiše prejel skupaj zgolj nekaj sto evrov honorarja. Domnevna racionalizacija se uporablja kot izgovor za degradacijo oziroma odstranitev izpostavljenih, kritičnih in za vodstvo motečih sodelavk in sodelavcev. Povedano drugače, gre za čistko. Po vseh informacijah, ki jih imam na voljo (svoje vire bom ščitil, kot vedno), ta proces vodita Traven in Rebernikova z blagoslovom Biziljeve in ravnodušnostjo Fillija. Helena Milinković tako ne bo več voditeljica Globusa. Jelena Aščić ne bo več voditeljica Dnevnika. Špela Kožar je bila umaknjena iz informativnega v kulturni program. In tako naprej. Seznam sodelavk in sodelavcev, ki so v nevarnosti, je očitno dolg. Vodstvo se je hotelo znebiti tudi voditelja Studia city, Marcela Štefančiča, jr. Iz prve roke vem, da so nekaterim sodelavcem in sodelavkam predlagali, da prevzamejo termin Studia City oziroma zamenjajo voditelja, a so to odklonili. Dogaja se tudi, da so tisti sodelavci in sodelavke, ki znotraj hiše opozarjajo na zavajanje in nedopustno ravnanje vodstva, izpostavljeni različnim oblikam pritiskov nadrejenih – nekateri izmed njih prejemajo sporočila tudi ponoči. Med ljudmi se širita zaskrbljenost in nezadovoljstvo.
Prejšnji petek me je pričakalo elektronsko sporočilo Jadranke Rebernik, naj se v ponedeljek, 31. avgusta, zglasim v njeni pisarni. Sporočil sem, da zaradi že prej dogovorjenih obveznosti ne bom mogel priti, in vljudno predlagal, naj izbere drugi termin. Moja prošnja ni bila uslišana in v ponedeljek popoldne sem z družbenih omrežij izvedel, da sem odslovljen. Vodstvo zdaj trdi, da mi je hotelo na tem sestanku, ki ga ni bilo, predlagati nekakšno projektno sodelovanje, vendar to razumem kot manipulacijo, s katero se želi zavesti javnost. Z mano, kot vedno, nihče iz vodstva ni stopil v stik, klica niti ne pričakujem.
To je moja zgodba. Javnosti je ne predstavljam iz maščevalnosti ali zamerljivosti do vodstva, temveč izključno zato, da bi opozoril na poslabšanje razmer na RTV. To je javni zavod in javnost ima pravico vedeti, kaj se v njem dogaja. Ko je MMC pred dnevi objavil piarovski članek z naslovom Na Televizijo Slovenija se vračajo številne oddaje, se je pod njim vsul plaz nezadovoljstva in kritik zaradi razmer na RTV. Komentarji so bili izbrisani in te ‘novice’ ni več mogoče komentirati. Rebernikova je v enem od zadnjih elektronskih sporočil novinarkam in novinarjem zapisala, da »nismo več v komunizmu«. Po takšni cenzuri? Kolikor mi je znano, naj bi bilo komentiranje praviloma onemogočeno samo pri novicah o smrti konkretnih ljudi (črna kronika, osmrtnice). Zdaj je onemogočeno še pri novicah o prihodnosti na RTV. Zelo pomenljiva simbolika.
Rad bi se še enkrat, nikakor pa ne zadnjič, zahvalil vsem, ki ste mi oziroma ste nam, neodvisnim novinarjem, izkazali spoštovanje in podporo. Nihče od nas ni imel in nima ambicije, da bi postal simbol česarkoli. Vse, kar si želimo, je, da bi lahko neovirano delali. In kjerkoli delamo oziroma bomo delali, tam bomo branili dve osnovni stvari: neodvisno novinarstvo in pravico javnosti do obveščenosti.
Poslovilne besede, ki sem jih izrekel kot novinar RTV, so zaključile zadnje Zrcalo tedna: »Smrt fašizmu, svoboda ljudem!« Z RTV odhajam, da bom korakal naprej. Hvala vam, ker bomo korakali skupaj.
Erik Valenčič, Janez Janša, Twitter, terorist, Cia
“Spoštovani” tov. št. 158/571,
glede na to, da se odločno borite proti prav vsaki pojavni obliki ekstremizma, bi vam rad postavil še nekaj vprašanj.
Pred približno letom smo izvedeli, da je bošnjaški ekstremist Bilal Bosnić v Sloveniji rekrutiral in v vrste ISIS v Siriji poslal kar nekaj skrajnežev. Ko je novica pricurljala v javnost, je policija potrdila navedbe in dodala, da so v stanovanju enega (in to kar sredi blokovskega naselja) odkrili tudi nekaj ročnih raketometov. Sedaj vas pa sprašujem, zakaj smo morali to izvedeti od nekega angleškega blogerja in ne od samooklicanega preiskovalnega novinarja Erika Valenčiča, čeprav je to njegov “vrtiček”? Zakaj niste najodločneje protestirali, ko je trobilo Mladina poskušalo vse skupaj zrelativizirati in so vse razglasili kar za bolničarje, kar vemo, da je prvorazredna neumnost? Zakaj se niste brž lotili raziskave, kako daleč so se razrasle lovke islamističnega ekstremizma pri nas?
Javno je znano, da se radi bratite s palestinskim gibanjem Hamas. Bi lahko, prosim, nam neukim nevednežem razložili humanistične plati bratenja z gibanjem, ki je v svojem statutu kot smisel svojega obstoja navedlo popolno uničenje Izraela (angl. prevod člena: “Israel will exist and will continue to exist until Islam will obliterate it, just as it obliterated others before it.”) in popolno islamizacijo Palestine (angl. prevod člena: “…strives to raise the banner of Allah over every inch of Palestine”), kar ima s svobodo Palestincev približno toliko skupnega, kot če bi npr. kardinal Rode razglasil gibanje “za popolno katolizacijo Slovenije do zadnje pedi”. Nadalje, kako ob vsem skupaj komemntirate, da je Hamas pred pribl. desetletjem ob izraelskem enostranskem umiku iz judovskih naselbin v Gazi najprej kot kakšni hitlerjugendovci razdejal vse sinagoge, čeprav Koran eksplicitno zahteva spoštovanje krščanstva in judovstva?
Gotovo ste že opazili, da se vsako leto v januarju nekje na Gorenjskem ob obeležitvi nekega partizanskega poraza zberejo številni z zločinskimi simboli (po deklaracijah EU) “okrašeni” ekstremisti, ki vedno manj prikrito grozijo vsem “napačno” mislečim. Zakaj niste še nikoli javno obsodili tega početja?
Kako da vas nikoli ne zmoti nasilno obujanje kulta nekega na hrvaški strani Sotle rojenega zločinca? Niti uničevanje narave, ko predvsem na zahodu države z njegovim imenom skrunijo številne hribe? Konec koncev, številne mednarodne lestvice ga uvrščajo na lestvice Top 20 najbolj krvavih diktatorjev na svetu, čeprav je imel občutno manj razpoložljivega “materiala” kot denimo Mao ali Stalin. Še več, isti zločinec je bil celo pravnomočno obsojemn zelo konkretnega zločina, namreč terorizma (oz. v njegovem času se je še formalno reklo “narušavanje ustavnog poredka”). Le kako, da vas nikoli ni zmotilo množično malikovanje tega nedvomno ekstremista????
Gotovo se še spomnite, kako so v šoli v nekem manjšem kraju rasistično maltretirali nekega otroka priseljencev iz BIH. Zakaj niste takrat posneli še ene Koalicije sovraštva???? Je morda kriva “lepotna napaka”, da se to ni zgodilo v Rovtah, Grahovem pri Cerknici ali katerem drugem “domobranskem” kraju, temveč v Desklah nedaleč od Nove Gorice, torej v osrčju ene najbolj “rdečih” regij, kjer najbolj goreče gojijo kult srpokladivarstva, rdečezvezdarstva, titoizma in floskul o bratstvu i jedinstvu?
Se še spominjate sage s Strojanovi? Ko so se pojavile zgolj govorice, da bi jih nastanili v Kočevju, je neki veper urno odhitel do tamkajšnjega lokalnega radia in občane v stilu neonaci obritoglavca pozval na protiromske barikade. Kako ste protestirali takrat, ko se je ta isti ekstremistični “strpnež” povzpel na čelo DZ (“hrama demokracije”)? In potem, ko se je preselil na obrambno ministrstvo in s tem postal de facto poveljnik oboroženih sil?
Ko so v Ljubljani odprli Fabianijev most med Roško in Njegoševo cesto, so za kolesarje predvideli še danes obstoječo butasto rešitev. Neki v bližnji okolici živeči občan se je pririnil do župana Jankovića in ga opozoril, da je neko mesto dobesedno smrtno nevarno za kolesarje, župan pa ga je samo nonšalantno odpravil “pa naj pade in se ubije!”. Če so že vaši F571 kolegi odpovedali, zakaj ob tej ekstremistični opazki niste vsaj vi skočili v zrak, kot ste nedvomno slabo leto prej, ko se je na spletišču neke stranke pojavil zapis o modnih smernicah na nekem vrhniškem volišču? In ko smo že ravno pri Jankoviću, ste morda kaj javno ponergali, ko so bile objavljene fotografije, ki ga nedvoumno prikazujejo med veseljačenjem z neonacistično skupino Blood & Honour?
Tov. Janeza Stanovnika gotovo poznate, kot tudi to, da je bil svoj čas v OZN pribočnik generalnega sekretarja Kurta Waldheima. To, da je bil med vojno mobiliziran v Wehrmacht, še ni toliko zanimivo kot to, da je bil poročnik v enoti, ki je v bitki na Kozari zagrešila hude vojne zločine nad civilisti (ena redkih točk, kjer se strrinjata obe “šoli” polpretekle zgodovine!). In da mu je za “zasluge” ustaški poglavnik Pavelić osebno pripel najvišje možno odlikovanje, ki ga je lahko prejel nedržavljan NDH. No tov. Stanovnik je nedvomno vedel vsa ta dejstva o šefu, pa kljub temu ni videl nobenih zadržkov glede sodelovanja. Kot tako rahločuten nasprotnik predvsem z nacizmom povezanega ekstremizma bi ga lahko enkrat javno vprašali, če so to tiste znamenite “vrednote NOB”, o katerih sicer tako rad gobca ob vsaki priložnosti.
Dovolil bi si še vprašati, kako ste reagirali na izjavo tov. Tretjerazrednega, ko je odkritje enega največjih grobišč žrtev komunizma nonšalantno odpravil, da ga drugorazredne teme ne zanimajo. Ali pa takrat, ko se je neizpodbitno dokazalo, da je taisti Tretjerazredni v mladih letih bil dobro obveščen o načrtovanih bombnih napadih na avstrijskem Koroškem. Ste ga kot na ekstremizem občutljivi novinar kdaj javno vprašali, zakaj ta veliki diplomat ni že takrat pozival k reševanju problemov z dialogom? Ali pa vsaj izstopil iz ekstremistično teroristične bratovščine?
Ko smo že pri tej nesrečni Hudi Jami, kako ste reagirali, ko jo je imitator zločinca verbalno “polnil”? Ste tisto blondinko v studiu (vašo (bivšo) sodelavko) vsaj kje na samem vprašali, kaj je bilo v tem ekstremističnem izpadu tako blazno smešnega?
Pa počasi preidimo še k medijsko posiljenim beguncem. Popolnoma upravičeno ste izlili gnev na zamisli, da bi nekatere države sprejele le migrante določenih veroizpovedi. Zato pričakujem, da mi boste znali razložiti, zakaj se vam nezdi prav nič fašistično, da je nemuslimanom praktično nemogoče vstopiti v Savdovo Arabijo. Ali zakaj ni fašistično, če vrsta bližnjevzhodnih držav zavrača vse obiskovalce, za katere obstaja zgolj indic, da bi lahko kdaj bili v Izraelu? Pri čemer je (bila) z naskokom najbolj ekstremistična, glej no glej, ravno Sirija.
Pa se navežimo še na popolnoma neprimeren Erlahov izpad. Ko ste se že tako spotaknili ob madžarsko obmejno ograjo, kako potemtakem komentirate dejstvo, da je balkanska begunska pot proti Italiji obstajala že v času Jugoslavije (ja takrat, ko je kobajagi vse bilo tako lepo), le da smo bili pri nas nekoliko bolj humani, kajti na meji jih niso pričakale nobene ograje, pač pa je JNA budno pazila in streljala na vsakogar, ki je zašel preblizu meje. Pri tem dodajmo, da je ob tem še zlasti užival takratni koprski sodnik Branko Masleša in predlagal, da se vojake, ki so koga ustrelili, nagradi z vsaj 10 dnevi nagradnega dopusta. Prav nič ne dvomim, da mi boste znali prepričljivo utemeljiti, zakaj vas ta Masleševa humanitarnost ni nikoli zmotila in zakaj danes v njem vidite enega branikov neodvisnega sodstva. Mimogrede, ko smo že ravno pri tej temi, kako sprejemate dejstvo, da že pol leta slovenskemu pravosodju načeluje neki ekstremistični majmun, ki bo za vekomaj ostal znan po tem, da je pri preiskovanju dveh preiskovancev brutalno prekršil ustavo?
In za konec, koliko ste bili solidarni s stanovskimi kolegi? Vemo, da ste se pod št. 158 podpisali pod tisto sramotno in bizarno peticijo, in to ravno v času, ko je Slovenija na lestvicah svobode tiska kotirala najvišje v zgodovini. Kaj pa, ko so bili na oblasti “pravi”? Ko je uprava Dela na vse možne načine ustanoviteljem Reporterja metala polena pod noge, ste takrat zgolj po nojevsko tiščali glavo v pesek? Ste obvestili mednarodna novinarska združenja, ko je sinćek znanega ljubljanskega mafijoza in “managerja” kar javno s prstom kazal na novinarja, ki da ga je treba ubiti? Kaj pa, ko je polapismena Šivilja (vsaj po njenem “magisteriju” sodeč) sprožila kazenski pregon zoper fotoreporterja, za tako hud “zločin”, ko je z javnega posnel, kako na javnem mestu prejema SMS, skratka za “zločin”, ki se v normalnih družbah razreši z opravičilom? In ko je ista Šivilja zlobirala ukinitev izredno dobro gledanih Pogledov Slovenije, ko jo je ravno Traven razkrinkal pri laganju glede mešetarjenja z Mercatorjem? Ste si upali povzdigniti glas, ko je Mencinger kar z enim telefonskim klicem dosegel, da so odpustili Stanislava Kovača, ki je vsakotedensko z analitičnimi orodji sesuval nebuloze demokratično socialističnih ekstremistov? No, vse se enkrat plača, toliko kot ste podprli omenjene stanovske kolege, približno toliko stanovske solidarnosti boste deležni sedaj, ko je razvpito južnoljubljansko predmestje ocenilo, da od vas ne more pričakovati nobene dodane vrednosti več in so vas izpljunili kot prežvečeno žvečilko.
Avtor tega odprtega pisma je vsaj honorarni sodelavec Reportera, ker edino tam so sposobni ljudje v eno pisano delo, ki ga teško oblikovno definiram, namešati toliko različnih stvari. Mene osoebo je najbolj zmotilo mešanje Mencingerja in S. Kovača. Mencinger je gradualist, zagovornik ekonomske smeri ki je vladala v sredini prejšnjega stoletja v zahodni Evropi in že lep čas brez kakršnega koli realnega upliva na širše družbeno dogajanje. S. Kovač je bil pa ekonomist, ki je bil zelo podoben temu odprtemu pismu, saj je običajno v svojih analizah mešal med seboj vse mogoče in nemogoče stvari skupaj ali krajše rečeno bil je teoretik ekonomskih zarot. Da Kovač nima prav veliko skupnega z realno ekonomijo in dogajanjem v svetu ekonomije je spoznal tudi urednik Financ Peter Frankl in se mu zajvalil za sodelovanje, zgodba z Mencingerjem je bila samo kaplja tekočine ki se je prelila čez rob posode.