Dragi Božiček in dragi dedek Mraz.  Celo leto sem bil priden. Ubogal sem ljudi, ki sem jih srečeval, zalival rože, kosil travnik, pomival posodo, pozdravljal sosede, jim pomagal peljati kakšno stvar iz trgovine.

Vsak večer sem si umil zobke in šel po zajčkih spat. Jedel sem pridno in dosti, nisem se lagal, se zelo malo prepiral in celo leto sem razmišljal o tem, da pride čas, ko prideta vidva spet med nas. Veselil sem se tega časa. Kot vsi ostali.

Celo leto sem imel v mislih želje, ki jih bom napisal, da se bodo uresničile. Sedaj je nastopil ta čas, da jih končno prelijem na ekran, kajti tudi Božiček in dedek Mraz sta postala moderna in ne padata več na papirnate krace, ki jih niti ne znata prebrati.

Velik font, po možnosti ne Comic Sans,  pravilno izražanje – sicer si avtomatsko izločen. Vse to mi je jasno. In upam, da mi tokrat uspe.

Sedaj pa k željam. V bistvu, ker sem celo leto razmišljal kaj bi rad, je sedaj nastal problem. Želje sem si sproti uresničeval in jih je bilo vedno manj. Nekatere želje so prevelike in vem, da mi jih niti Božiček niti dedek Mraz ne moreta uresničiti. Zato sem na koncu ostal brez želja.

Če sem brez želja, bom dobil vse, tudi tisto česar nikoli ne bom potreboval. Mogoče pa vseeno imam majhno željo za Božička in dedka Mraza za letos.

Naj prineseta v Slovenijo spet nasmeh, ki ga ni več na obrazih ljudi. Naj nam prineseta lepšo prihodnost, kjer bo delavec zopet spoštovan in bo s svojim dohodkom lahko svojim otrokom omogočil počitnice in nakup daril.

Prinesita vsaj občutek, da se lahko tudi v Sloveniji karkoli spremeni in da smo vredni dostojnega življenja. Upanje, da bi kdorkoli drug poskrbel za to, je že zdavnaj šlo v pozabo. Vidva sta naše zadnje upanje.

Zadnja iskanja:

da dragi da draga

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.