11 let že pišem blog. 11 let vzponov in padcev. 11 lepih in zanimivih let. V bistvu je v mojem življenje tole edina stalnica. Ampak danes se bom dotaknil določenih stvari in mogoče se bo kdo prepoznal v tem zapisu. In prav je tako. Mogoče pa bo kdo razmislil o svojem početju in svojem odnosu!

Zadnja leta je poudarek na vsebini. Na vsebini, ki jo ustvarjajo drugi. Saj veste kako to gre. Ti plačamo, ti napišeš! No, v Sloveniji ne gre to tako.

  • Prvi primer. Mi ti pošljemo izdelek v vrednosti 2 eura, ti pa narediš njegovo recenzijo, posnameš video test in potem to objaviš in deliš po svojih kanalih. Seveda bomo tudi mi objavili tvoj video in boš videl, kako super bo to zate.
  • Drug primer. Ali bi sodeloval z nami na projektu, ki ga predstavljamo naročniku in bi te imeli radi poleg. Na žalost nimamo budgeta, tako da ti ne moremo ničesar ponuditi. Hmm. Torej, če prav razumem. Vi ste idejo prodali naročniku. Za kar bo naročnik plačal in vi boste lahko šli na kosilo in jedli. Name, ki bom za vas ustvarjal vsebino in seveda pričakovano – delil vsebino na svojih kanalih in na blogu, pa ste pozabili. In jaz ne bom mogel iti na kosilo, niti ne bom mogel plačati položnic. No, na to verjetno nihče ne pomisli, ker ljudje imamo v življenju res veliko preveč časa, ki ga ne znamo izkoristiti bolj pametno, kot da delamo zastonj za vse.
  • Tretji primer. Radi bi, ker si že pisal o podobni temi, da za nas napišeše nekaj na to temo. Pričakujemo okoli 8000 znakov teksta. In radi bi, da nam ga pošlješ v roku enega dneva. Nikjer ni omembe honorarja. Tako se dela v sedanjem svetu.
  • Četrti primer. Na mail dobim “press release” s prošnjo, da ga objavim. Ker naročnik rad vidi, da jaz kaj objavim o njih. Super. Naročnik me torej bere, vi poberete denar za “komuniciranje”. Jaz pa, ki imam medij, pa se obrišem pod nosom. Ker had bo to naredil zastonj.

Odjebite! Ko boste naslednjič šli v trgovino se spomnite, da moram tudi jaz plačati kruh. Da moram tudi jaz plačati prispevke. Da 11 let ustvarjam in zato ne računam, ampak rad podpiram dobre stvari in pišem o stvareh, ki so mi blizu. Ampak očitno se je svet spremenil in če nisi nategun, potem ne moreš obstajati v tem svetu.

To je kruta realnost naše scene. Vsi bi vse in vsi bi vse zastonj in vsi bi takoj. Nihče ne bi pomislil, da mi vseeno vzame ena recenzija izdelka eno uro časa. Da moram imeti naprave s katerimi posnamem video. Da moram imeti računalnik, s katerim sestavim video. Ali pa, da si moram za to, da napišem 8000 znakov vzeti vsaj 4 ure časa. Ali pa to, da podprem neko akcijo, od katere nimam ničesar, izpostavim sebe. Ali res to potrebujem? Ali je moja ura dela za nekoga res vredna 0 eurov?

Očitno v svetu, v katerem živim, je temu tako. Tole zgoraj so resnični primeri, ki so se mi zgodili v tem mesecu. V bistvu jih je cel kup, ki bi jih lahko tudi izpostavil, pa se mi ne da. Že tole je preveč. Ampak včasih imam tudi jaz poln kurec vsega. Pa nisem koristoljuben – še daleč od tega. Ravno nasprotno. Veliko raje delam pro bono stvari, ampak ko vidim, da bi nekdo rad služil na moj račun – oz. da bi izkoristil mene za to, da bi nekaj naredil. Ma ne. Ne da se mi.

Če ste naročniku prodali super duper zgodbo in je ne morete uresničiti, potem je to vaš problem. Če bi me poklicali, ko ste delali koncept in bi me vprašali za mnenje, bi vas verjetno postavil na realna tla in vam poskusil najti rešitev za vašo težavo. Ker je ideja prodaja in ni nobenih rezultatov, pa je to nekaj drugega. Ne, jaz vam ne bom rešil akcije, niti ne bo moja recenzija vašega izdelka pomagala pri milijonski prodaji…

Malce več taktnosti. Malce manj izkoriščanja. Malce bolj človeški odnos. Predvsem pa se poskušajte vživeti v vlogo človeka na drugi strani, ki mora iti v trgovino in plačati kruh, da ne bo hodil lačen po svetu. Nepomembno, kajne?

p.s.: da ne bo pomote. Niso vsi ljudje isti. Tole zgoraj so samo primeri, ki pa niso osamljeni. In jih je čedalje več.

Roni Kordiš foto: Aljoša Rebolj
Roni Kordiš foto: Aljoša Rebolj