Živimo v letu 2016. Interneti so povsod in mi živimo življenje v oblaku. Internet of Things je čedalje bolj prisoten in naše naprave pošiljajo podatke sem ter tja, naši pametni telefoni nam pomagajo pri spanju, pri rekreaciji, predvsem pa imamo 24/7 dostop do internetov in do vsebin, ki nam jih ponuja. Ko česa ne vemo, “poguglamo” in dobimo odgovor. Pa vendar ni bilo vedno temu tako.

Včasih so bili interneti drugačni. Dostop do interneta ni bil nekaj samo po sebi umevnega in bil je drag. Prve vstopne točke (če ne štejem BBSa) so bile preko Arnesa, ali pa različnih fakultet in to preko “dial up” dostopa – kar je pomenilo, da si na telefonsko linijo “namontiral” modem in potem je bil telefonska linija ves čas nedostopna, ampak je bilo vredno – surfanje po spletu je bilo včasih povsem druga izkušnja, kot je to sedaj.

Včasih, ko še ni obstajal Google, so obstajali imeniki. Open Text, Infoseek, Lycos, WebCrawler, Yahoo, Excite, HotBot, Ask, AltaVista, LookSmart, AllTheWeb, AOL Search, MSN Search, Gigablast, LookSmart, Netscape Search, Open Directory – večina jih je preminula v času, ampak vsi so omogočali vpis svojih spletnih strani v njihove brskalnike in posledično smo uporabniki iskali informacije po zelo preprostem načinu. Prišel si do imenika in potem izbral kategorijo, ki te je zanimala. Preden si prišel do želenega spletnega mesta, si moral opraviti precej klikov, vendar je bilo vredno. Razen, ko si po desetih klikih ugotovil, da ni več tiste vsebine, ki si jo iskal. Splet je deloval na preprost način – nekdo je moral ustvariti vsebino in jo potem vpisati v imenik v pravilno kategorijo in preko teh imenikov, kasneje iskalnikov, smo začeli svoje popotovanje po iskanju vsebine.

V letu 2016 so te stvari drugačne. Odpreš Google in vpišeš, kar si želiš najti. In Google ti s pomočjo svojih algoritmov postreže z najbolj primernimi rezultati – pri tem upošteva še preference uporabnika, ki jih beleži in rezultati so zelo navdušujoči in nam dejansko ni treba več razmišljati, ampak se prepustimo Googlu in njegovim pajkom, ki kopičijo vsebine v podatkovne zbirke in nam jih ob iskanju tudi vrnejo.

Na začetku, ko sem prišel v stik z internetom, si niti nisem predstavljal, kam nas bo vse to pripeljalo. Kot sem omenil že zgoraj, sedaj živimo 24/7 življenje na internetu in niti predstavljamo si več ne, da bi lahko zdržali par dni brez njega. Tudi naše razmišljanje se je precej spremenilo – včasih si za odgovore na kompleksna vprašanja moral oditi to knjižnice, sedaj vzameš v roke svoje mobitel in imaš odgovor v parih sekundah.

Sam še vedno nostalgično gledam na vse skupaj, še posebej na tiste čase, ko se je preko 9600 bps modema (GSM omrežje) prenašalo fotografije. In je delovalo. Sedaj imamo doma dostop do interneta 10/10 Mbps in nam je še vedno prepočasen. Mobilni operaterji imajo LTE (4G) omrežje, v svetu pa že testirajo 5G omrežje, ki bo omogočal hitrosti preko 10Gbps in bo dvignil IoT na precej višjo raven, predvsem pa bo omogočal še veliko več informacij, ki jih recimo avtonomna vozila potrebujejo, da bodo opravila svojo nalogo.

Marsikdo se spomni, kako je pred leti prišla revolucija z Web2.0. Vsi smo postali kreatorji vsebin, blogi so prišli na plan, začela se je dvosmerna komunikacija. Deset let kasneje vso to še vedno deluje in še vedno živimo v tem mehurčku, čeprav smo se že zdavnaj nasitili vsega tega in čakamo, kaj bo novega. Kaj nas bo presenetilo in kaj nam bo v naslednjih desetih letih olajšalo življenje.

Saj veste, ko smo pred 15 in več leti poslušali mantre, da bodo računalniki omogočili manj dela za zaposlene, da bomo zaradi tega imeli več prostega časa in bo delo hitreje opravljeno. Pa je temu res tako? Poznate koga, ki dela 8 ur dnevno, pa čeprav dela z računalnikom? V bistvu nam je tehnologija, kljub vsemu, spremenila življenje, ampak tudi mi smo spremenili svoje življenje zaradi tehnologije. In potem se sprašujemo, zakaj nimamo nobenega časa za kolege, ali pa rekreacijo. Odgovor je precej preprost in povsem na dlani, kajne?

space_jam

2 Responses to Interneti, kot so nekoč bili

  1. Davorin pravi:

    Za računalnikom v službi delam osem ur. Potem mi služba reče, da moram domov, kjer imam družino. Imam čas za družino, za rekreacijo glih za glih, za prijatelje pa zmanjka. Ampak, saj bo enkrat boljše. :)

    • had pravi:

      rispekt, da obstajate se ljudje, ki znate lotiti sluzbeni in privatni cas! :)

      podpiram in pozdravljam

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.