Prejšnji teden sem pisal o stvareh iz naše preteklosti, ki jih današnja generacija sploh ne pozna več – kaj pomeni odložiti slušalko, prevrteti kaseto, oglasna deska. Kot sem obljubil, se bom tokrat dotaknil treh malce drugačnih stvari, ki so bile pred v preteklosti del našega vsakdana, danes pa se na njih spomnimo z nostalgijo.

Shranjevanje XXX fotk na diskete

Zaradi pornografije imamo internete takšne, kot jih imamo. Od nekdaj je bila pornografija gonilo sprememb interneta in ko sem jaz prišel v stik z internetom, so obstajale diskete. Precej podobna zadeva, kot so sedaj USB ključki (če poenostavim vse skupaj). Disketa je bila plastična in je imela dve velikosti 5¼ in 3½ (če nisem preveč pikolovski in ne grem preveč v preteklost). Nanje si lahko shranil podatke v velikost 1,440 kB ali 1,200 kB. Seveda so obstajale tudi druge variante, ampak niso tako bistvene za razumevanje tega fenomena.

Torej, ko si prišel do interneta – ja, internet ni bil dostopen povsod in obstajali so dejansko “cyber caffeji” – na fakultetah je bil povsod urejen dostop do interneta in ko si našel pornografijo na internetu si jo seveda hotel tudi shraniti za domov. GIFi in JPGji so bili precej drugačne kvalitete, kot so sedaj. Predvsem pa je bila velikost fotografij povsem drugačna, kot smo je navajeni. In če doma nisi imel dostopa do interneta, ali pa si želel frendom, ki niso imeli elektronskega naslova (ja, social media takrat še ni obstajal v takšni obliki) pokazati pornografijo, si moral slike shraniti na diskete in jih potem na disketi posredovati / prenesti na drug računalnik. Ker živimo v letu 2017 je seveda pogled na to povsem drugačen, predvsem pa je vse skupaj precej bolj preprosto.

Fotografije so bile velike okoli 50 kB, kar je pomenilo, da je šlo precej fotk na disketo. Sicer slabe kvalitete, ampak bila je pornografija. Verjetno, če bi sedaj našel tiste fotografije, ki smo jih shranjevali iz “news group” (tam je bilo največ pornografije) in imel še delujoč disketnik (naprava, ki bere diskete), bi se čudil čemu vse smo rekli pornografija.

Ročno odpiranje stekel na avtomobilih

Sicer tole ni nekaj, kar ne bi več obstajalo, ampak dejansko je tega zelo malo. In verjetno marsikdo verjame, da se od nekdaj odpirajo stekla na avtomobilih s pomočjo pritiska na gumb. Ne! Včasih je bilo bolj zanimivo. Stekla so se odpirala s pomočjo ročice, ki si jo vrtel gor ali dol. Odvisno od tega ali si želel zapreti ali odpreti okno. Seveda se je v ihti in sili, ko se ti je mudilo odpirati steklo pogosto zgodilo, da si ročico preprosto odlomil – Zastave 101 so imele konstantno ta problem. Medtem, ko je imela Zastava 750 (fičko) železno ročico in je odpiranje delovalo kot namazno. Dokler ni več delovalo, ker se je odtrgala “zajla”, ali pa prestavilo vodilo.

No, tudi kasneje in še vedno obstajajo vozila, ki imajo ročno odpiranje stekel. Ampak to so že raritete. Sam se spomnim, ko so od kolega starši pred skoraj 25 leti kupili Volvota, ki je imel električno odpiranje oken. Ko smo šli na testni krog in ko smo preizkušali električno odpiranje oken – gor in dol in gor in dol… Ja, crknilo je. In tako je imel nov avto podobno težavo, kot stari fičkoti – ni se dalo odpreti stekla, dokler se tega ni lotil profesionalec.

Uporaba hulahopk v Zastavi 750

Sliši se precej kinky, kajne? No, ni, da vas pomirim. Pornografijo sem omenjal že zgoraj, sedaj pa pridem do zanimive stvari, ki jo poznajo lastniki Zastave 750. Namreč fičkoti so se tudi kvarili. Ponavadi ponoči. Ponavadi ravno takrat, ko se ne bi smeli. In ponavadi si potem klical starše, da pridejo pote in te odpeljajo domov. Avto pa pustijo na lokaciji in naslednji dan pridejo z mehanikom, ki uredi vse skupaj.

Dve stvari sta bili pogost vzrok, da je fičko omagal. Ena je bila prirobnica – sicer še vedno ne vem povsem točno, kaj je bilo to, ampak vem, da sem parkrat ponoči zaradi tega iskal telefonsko govorilnico in je oči prišel pome. Druga stvar pa je bila pogonski jermen. Ponavadi ga je odtrgalo ravno takrat, ko ga ne bi smelo. In brez jermena ni pogona.

Tukaj pa pridejo na vrsto hulahopke. Ker so bil kvalitetne, raztegljive in predvsem so bile del opreme v fičkotu, si jo lahko uporabil namesto jermena. Navil si jo, zategnil, naredil par vozlov in fičko se je začel premikati. Sicer ni bila to rešitev, ampak dvakrat mi je rešila večer oz. je rešila starše, ki jim ni bilo treba sredi noči vstajati in me priti pobrati z avtom.

V naslednjem nostalgičnem zapisu se mogoče dotaknem oddaje Videošpon, ki jo je vodil Jonas Ž., iskanja seksa, ker še ni obstajal internet in “legn zicov” v avtomobilih. Če ima kdo kakšno boljšo nostalgično idejo, na dan z njo!