Policija me je ustavila z modrimi lučmi in sem (na)pihal

Vedno mi je fascinantno, ko me ustavi policija in moram na “alkotest”. Nikoli ne pomaga, ko razlagam, da še nisem poskusil alkohola in me policisti gledajo kot “nejevernega Tomaža”. Tudi včeraj zvečer se je ponovila zgodba. Na semaforju se prižge zelena luč. Policijski avto za menoj prižge modre luči in mi začne “blendati”.

• Avtocestna policija / zakaj tega ni pri nas?
• Odgovor policije – policija parkira na uvozu na avtocesto
• Strast in delo s strastjo? Do kdaj nekdo dela s strastjo?
• Poslavljanje je lahko tudi drugačno / Irish goodbye / French exit

Za trenutek sem se zmedel, saj nisem vedel ali me želi prehiteti ali ustaviti. Zapeljem skrajno desno in prižgem vse štiri smernike in opazujem v ogledalu kaj bo storil policist. Tudi on ustavlja in izstopi iz vozila.

Panika? V bistvu priznam, da me vedno malce stisne, ko me ustavijo policisti. Podoben občutek, kot ko v trgovini ne kupiš ničesar in greš mimo alarmen naprave in s strahom gledaš okoli sebe, če bo slučajno alarmna naprava začela piskati.

Policist pristopi do avta in prijazno pozdravi: “Dober večer. Kontrola. Dokumente prosim.” Podam mu vozniško in prometno in me vpraša, če je bilo kaj alkohola. Razmišljam, da bi mu odgovoril: “Kot kanta sem pijan, sploh ne morem iz vozila.”

“Ne, ne pijem!”, pa se dejansko glasi moj odgovor. Glede na to, da sem zgovorna oseba vprašam policista: “Ali sem pravilno ustavil, ko ste na semaforju vklopili modre luči?”

“Seveda, vse je bilo ok. Ali lahko izstopite iz vozila in greste z menoj do avta na alkotest?” Moj odgovor je bil dokaj preprost: “Z veseljem”. Izstopim iz avta in grem do policijskega vozila. Že zelo dolgo nisem “pihal” in ko mi pomoli pod usta alkotest, rečem: “Me zanima, če bom res napihal 0,0 glede na to, da nisem še konzumiral alkohola.”

Policist me gleda in reče: “Tukaj pihajte, dokler ne zapiska”. Seveda je bil rezultat znan. 0.0. Tako, kot celo življenje, ko so me ustavljali policisti sredi noči, ko sem se vozil domov. Pogleda me in mi reče: “Zakaj se tresete.” Seveda si vzamem čas, da mu še enkrat razložim, da se počutim kot kriminalec in da nisem navajen tega občutka, da me ustavlja policijsko vozilo z modrimi lučmi. Nekje zadaj v možganih sem se namreč spomnil, da se mi je to že zgodilo enkrat, ko sem se peljal s “fičkom” mimo parkiranih vozil in se je na enem prižgal alarm. Policisti so šli za menoj s sireno, ker so bili prepričani, da sem vlamljal v avto. Po proceduri so se mi zahvalili in sem se odpeljal naprej.

Tudi včeraj je bila situacija enaka. Pozdravil sem policista in se odpeljal naprej. Ampak še vedno z enakim občutkom – kot da sem nekaj storil narobe. Ker vzorci, ker policija. Ampak fajn je, če ne piješ alkohola in vedno napihaš 0.0.