• 4 min. branja

Kaj se zgodi, ko novopečeni samostojni podjetnik čez par mesecev ugotovi, da mu podjetje s katerim poslovno sodeluje ne plačuje računov v roku, država pa zahteva svoje do točno določenega dne?! Jeba, kajne? In verjetno se je v takšni vlogi znašel že vsak samostojni podjetnik. Ampak po vrsti.

Podjetje ima razpis za delo. Prijavi se veliko ljudi, ki iščejo službo. Izberejo najboljšega in ga povprašajo o načinu sodelovanja. Glede na zakonodajo, ko so zaposleni precej dobro zaščiteni, ponavadi podjetja ponudijo možnost sodelovanja preko različnih načinov – v večini se izogibajo zaposlitvi za nedoločen čas, kot tudi za določen čas. Veliko raje imajo delo na avtorsko pogodbo, ali preko s.p.ja. Manjši stroški za delodajalca, pa tudi veliko lažje prenehanje poslovnega razmerja.

Srečnež, ki je bil sprejet v službo tako na vrat na nos odpira svoj s.p., o katerem nima pojma in začne veselo delati v podjetju. Plačuje prispevke državi, plačuje računovodjo, vendar v primeru bolniške…

Je odvisen od svojih prihrankov in dobre volje delodajalca, ki pa se ponavadi požvižga na vse skupaj. Tudi dopust ni plačan, ni božičnice in vsega ostalega, kot je v javnih službah, ali pa kar dobijo zaposleni v podjetjih.

Znesek, ki ga plačuje delodajalec je precej nižji od tistega, ki bi ga delodajalec moral plačati, če bi imel delavca v rednem delovnem razmerju. Država dobi precej manj in delodajalec je povsem srečen. Tudi s.p.ji, ki tako dobijo malce več – na prvo žogo tako deluje, realnost je malce drugačna, vendar je to zgodba za kdaj drugič.

Potem se zgodi realnost Slovenije. Delodajalec ne plača enega računa. Ne plača drugega računa. Ne plača tretjega računa. Prihranki, za slabe čase, izginejo in delavec ostane brez sredstev za preživetje. Seveda lahko išče delo tudi drugje, vendar v sedanjosti službe niso več osem urne, ampak 10-12 urne, kar precej spremeni vse skupaj.

In ker je s.p.jevec odvisen od enega naročnika, ki pa mu ne plača opravljenega dela, je le ta v riti!

Kako poteka vse skupaj:

  • opraviš delo po pogodbi, kjer je jasno določen znesek in rok plačila računa
  • ko zapade račun, pokličeš v podjetje, kjer ti povedo, da imajo probleme z denarnim tokom in da bodo malce zamudili s plačilom
  • ker upaš, da boš še kdaj delal z naročnikom, počakaš kakšen mesec in potem jih zopet pokličeš
  • odgovor je seveda enak – ni še nakazil
  • v vmesnem času plačaš državi davek od izstavljenega računa, prav tako plačaš vse pristojbine, ki jih moraš, da lahko “posluješ” v Sloveniji
  • po dveh mesecih še vedno ni denarja na računu in vsak klic je podoben prejšnjemu – samo še malo počakajte, pa bo denar na vašem računu

Sicer v Sloveniji obstaja možnost izvršbe, s katero se ponavadi precej hitro reši te stvari – vendar če želiš vseeno ohraniti odnos z naročnikom, potem se tega ponavadi ne poslužuješ. In namesto da bi lahko s tem denarjem, ki si ga zaslužil plačal prispevke, nabavil hrano, opravil servis za vozilo in ga plačal, moraš prositi za svoj denar. Zgodba je precej podobna tudi v podjetjih, ki svojim delavcem dolgujejo plače par mesecev in jim obljubljajo da naslednji mesec pa pridejo prilivi in da se bo situacija uredila.

Zadnja leta vsak dan slišimo koliko denarja so banke posojale podjetjem, ki denarja niso nikoli vrnili. Seveda, bili so drugačni časi in banka je delala v svoje dobro. Če bi ta denar porabili za reševanje zgoraj opisanega problema, bi bilo veliko stvari precej bolje rešenih. Namesto da bi država bedela nad plačilno disciplino in imela pripravljene ukrepe, da do takšnih situacij ne pride, se ne zgodi ničesar, kljub temu, da se vsi zavedajo, da je plačilna nedisciplina eden izmed večjih problemov pri nas.

In potem se taisti organi, ki bi morali te stvari urediti, sprašujejo zakaj je pri nas toliko sive ekonomije?

Če bi bila plačilna disciplina urejena, če bi obstajala orodja s katerimi bi se dalo te stvari urediti na hitrejši način, potem bi tudi več ljudi se odločilo za samostojno podjetniško pot – ki jo svetujejo in spodbujajo tudi na zavodu za zaposlovanje in ponujajo zanjo celo subvencije. Na žalost se večina teh zgodb ne končna pozitivno, ampak ljudje pristanejo nazaj na zavodu in po možnosti še brez plačil, ki bi jih morali prejeti.

Država zgolj nemo opazuje vse, kar se dogaja in nihče se ne ukvarja s tem dejansko velikim problemom. Mogoče bo kakšna vlada kdaj ugotovila, da tako ne gre več naprej in da so tudi na tem področju potrebne reforme. Ampak reform se vse vlade bojijo kot hudič križa, saj z njimi izgubijo priljubljenost pri volivcih. In ko je priljubljenost bolj pomembna kot pa učinkovitost in reševanje problemov, potem smo res v riti!