Evtanazija pri nas ni uzakonjena, niti dekriminalizirana, je pa še vedno to tabu tema o kateri se ne govori na glas. Evtanazija bi bila velikokrat lahko odrešitev za marsikoga, ki živi v bolečinah in je dosegel svojo starost, ali pa se je sam odločil za to in bi se s tem odrešil.
- Ste kdaj pomislili, da bi storili samomor?
- Kako sem se odločil za tattoo v par minutah in kaj sem izbral?
- Kupujete poceni? Ali raje kupujete drago?
V takšnih primerih govoriti o nedotakljivosti življenja, kamor sodi tudi odrekanje, da posameznik sam razpolaga s svojim življenjem se mi zdi povsem nesmiselno.
Zakaj sploh razmišljam o evtanaziji? Mislim, da človek ne razmišlja o teh zadevah, dokler se mu ne zgodijo – dokler se ne zgodijo med njegovimi bližnjimi. In šele takrat se zaveš, da se večino časa v življenju ukvarjamo s povsem nepomembnimi stvarmi, kot so dober avto, veliko denarja, drage počitnice.
Vendar je življenje še kaj več od zgolj materialnih dobrin. Ampak pred tem si raje zatiskamo oči in živimo v svetu, kjer štejejo Instagram in Facebook všečki. V teh “prostranstvih neumnosti” pač ni prostora za resne debate o življenjsko pomembnih stvareh, ker je pomemben zgolj blišč, ki je posledica bede. Vendar to je povsem nepomembno, saj si vsak od nas sam kroji svoje življenje, predvsem pa se odloča, katere stvari so mu pomembne v življenju. In prav je tako.
Ljudje se prepozno začnemo zavedati, da je življenje minljivo. Da je bilo veliko premalo skupnih trenutkov, predvsem pa ugotovimo da so naša življenja postala prehitra, da bi se ustavili in užili, kar smo skozi življenje ustvarjali. Ko narediš to, je ponavadi že prepozno in ti ostanejo le še spomini, lepi trenutki in drobne malenkosti, ki te spominjajo na to.
Mogoče pa je sedaj, ko Milojka Kolar Celarc nima drugega dela – ker je pozabila na zdravstveno reformo in so postale čakalne dobe zgolj daljše, predvsem pa, ko se od obljubljenih sprememb v zdravstvu ni zgodilo nič, čas da se začnemo pogovarjati tudi o evtanaziji in to sprejmemo kot del našega življenja. Da ima človek možnost, da odloča o svojem življenju. Mogoče pa bi bila to vsaj ena pametna stvar, ki bi jo storila v času njenega mandata!
Za realen pogled na pomoc pri umiranju ti predlagam dokumentarec “Terry Pratchett: Choosing to die”. In meni se zdi izraz evtanazija neprimeren, pa tudi pravno je neustrezen. V tem dokumentarcu zaposlena pri Dignitas-u lepo razlozi, kako gre procedura pri njih.