Tole je zapis, ki raste in se dopolnjuje skozi čas. Ko imam nečesa poln k…, potem ga potegnem iz naftalina in dopolnim. In tudi sedaj je čas, ko potrebuje osvežitev. Dost mam je ena tistih besednih zvez, ki jo vsak od nas izgovori velikokrat.
- Zakaj raje pizdimo, namesto da bi spreminjali stvari?
- Črni petek 2017 / Black Friday / trgovine s popusti
- Koliko časa in denarja zaradi zastojev na cesti izgubite na poti v službo
Vvedno znova ugotavljam, da je čedalje več stvari, ki me motijo – verjetno to pride z leti, čeprav poskušam biti vse bolj toleranten in se učim sprejemati tudi drugačne poglede, predvsem pa sprejemati drugačnost, ki jo je veliko. Tudi politično.
Prvi dost mam zapis na blogu izvira iz leta 2008, ko sem v zapisu Dost mam! med drugim zapisal (šlo je za naše Patrie):
- dost mam skrivalnic, ki se jih gredo z mojim, oz. našim davkoplačevalskim denarjem!
- dost mam obtoževanj in podtikanj, da bi odvrnili pozornost stran od preiskave!
- dost mam “oznak strogo zaupno”, če jih “jaz financiram” in še vedno ne vem, kaj bomo dobili!
- dost mam igric, ki se jih gredo politiki, ki smo jih mi izvolili!
Leta 2011 je bila situacija še malce bolj čudna in na spisku “dost mam” se je znašlo še par stvari več:
- dost mam enih in istih obrazov v politiki, ki smo jim priča že zadnjih 20 let in ki rotirajo kot sateliti po orbiti
- dost mam kurčevih referendumov, ki se vsak teden pojavijo v idejah nekaterih ljudi in s katerimi poskušajo preložiti odgovornost na par tistih ljudi, ki dejansko gredo na referendum
- dost mam obračunavanja s polpreteklo zgodovino, ki bi jo radi nekateri spremenili v svojo korist, namesto da bi se ukvarjali s sedanjostjo, ki jo moramo davkoplačevalci živeti
- dost mam podtikanj in obračunavanj v javnosti, ki niso ključnega pomena za dobrobit državljanov Slovenije, ampak služijo za pritlehne interese posameznikov
- dost mam obljub politikov, ki se vsi medeni cedijo, ko je potrebno dobiti glasove volivcev in pozabijo na nas že prvi dan svojega dobljenega mandata
- dost mam neučinkovitih organov pregona, ki se rajši ukvarjajo z majhnimi “ribami”, kot da bi začeli čistiti greznico tam kjer najbolj smrdi
- dost mam tega, da v Sloveniji obstajata dva razreda ljudi – razred, ki se lahko požvižga na zakone in ki jim nihče nič ne more in ostali, ki tega privilegija nimamo
- dost mam “uspešnih” podjetnikov, ki so vse premoženje pridobili s pomočjo privatizacij in na račun ostalih iztrošenih Slovencev
- dost mam poslušanja zgodb o uspehu in razcvetu Slovenije, ko je trenutno pri nas preko 100.000 brezposelnih ljudi, ki težko preživijo mesec
- dost mam sranja, ki sem ga priča vsak dan v “novinarskih” prispevkih in s katerimi se povzroča samo še slabša klima (ki je že tako v riti)
Leta 2015 se je spisek še dodatno povečal:
- dost mam ljudi, ki nikoli ne bo prevzeli odgovornosti za stvari, ki so jih storili
- dost mam “upravljavcev” državnega premoženja, ki delujejo v interesu “države”, kar se je dokazalo v primeru DUTB, Banke Slovenije, itd..
- dost mam ljudi, ki za svoja dejanja ne končajo tam, kjer bi morali, ampak jih luknje v zakonih ščitijo
- dost mam orožarskih afer, Patrij, TEŠ6, Bank Slovenij – ki so bile namenjene zgolj temu, da so si nekateri omastili brke
Piše se leto 2017 in spet dodajam stvari:
- dost mam deljenja ljudi, kar zelo uspešno počnejo politiki in jim je v veselje
- dost mam #fakenewsov, ki jih sproducirajo politični veljaki in posamezni takoalidrugačesučni mediji
- dost mam življenja v strahu, kar je želja politike
- dost mam svaljkanja ljudi iz ene funkcije na drugo funkcijo, kljub temu, da so nesposobni
- dost mam lepih besed, ko pa ni nikjer rezultatov
Če smo pred več kot dvajsetimi leti znali biti eno in smo se odločili za svojo državo, potem je mogoče čas, da se potegne črta čez ta čas in se naredi preprosta računica in ugotovi, ali plujemo v pravo smer ali pa nas je zaneslo na odprto morje, kjer nimamo več možnosti upravljanja z našim čolnom.
Če je slednje, potem je čas za novo revolucijo in nove obraze, ki bodo namesto nasmeha pokazali rezultate in ki bodo predvsem realni. Ampak vprašanje je, kje so ti obrazi in kdo so ti ljudje!
Seznam, ki se dopolnjuje. Po zaslugi marsikoga… kar sam od sebe. Žal.