Kaj iščete?

12/07/2018

Čestitke nogometašem Hrvaške / RTV Slo pa malce več sreče z izbiro komentatorjev

Zgodilo se je. Hrvaška nogometna reprezentanca je premagala reprezentanco Anglije v precej zanimivi tekmi in dokazala, da kljub temu, da je so njeni igralci na trgu vredni polovico manj kot Angleži to ne pomeni veliko. Namreč, nogometaši Hrvaške so po oceni vredno okoli 405 milijonov dolarjev, Angleži pa preko milijarde dolarjev. Samo njihov najboljši igralec, 24-letni Harry Kane, je vreden preko 175 milijonov dolarjev, pa mu to včeraj ni čisto nič pomagalo …

V finalu se bodo Hrvati pomerili s Francozi, ki so po teh ocenah vredni preko 1,2 milijarde dolarjev. Ja, nogomet je igra denarja in številke, ki so v igri pogosto presegajo meje domišljije. Ampak po drugi strani pa povsem razumem zakaj so klubi pripravljeni plačati težke milijone za nogometaše – ker se jim ta vložek povrne s prodajo “merchandisinga”, brezplačno promocijo, ki jo dobijo in predvsem zaradi vseh trofej, ki jih klub osvoji – če jim seveda slednje uspe.

Včasih tudi mene zajame “športna” evforija in posledično gledam tekme. Tudi tokrat je bilo podobno. Seveda sem navijal za Hrvate in tega tudi nisem skrival. In ob spremljanju družbenih omrežij se mi je zazdelo, da je večina Slovencev na strani Hrvatov. Danes sicer pogrešam čestitke Hrvatom na domačih portalih – kjer bi z “oglasnimi prevzemi (ozadji)” proslavili njihovo zmago in pomagali, da smo lahko dobri sosedje. Mogoče pa mediji to “šparajo” za zmago proti Franciji?!

No, evforija, ki je prisotna zadnje tedne na Hrvaškem je včeraj dosegla vrhunec. To, da so trgovine prej zapirali, da je bilo v vseh krajih možen skupinski ogled nogometne tekme, da so bila hrvaška vozila oblečena v njihove kockice – vse to je dejstvo, ki ga je potrebno doživeti. Tudi njihovo proslavljanje po zmagi se je zavleklo daleč v jutro in danes bo veliko ljudi ostalo na dopustu. Hrvati pač živijo svoje sanje skozi uspehe športnikov. So ponosni na njih in jim tudi znajo povedati par krepkih. Ampak so ponosni na svojo državo. Včasih se vprašam kakšen svet bi bil, če bi Slovenci imeli 10 odstotkov njihovega nacionalnega ponosa in 10 odstotkov ponosa Srbov. Si predstavljate?

No, čestitam Hrvaški za osvojitev naslova svetovnega prvaka v nogometu! Wait, what? No, jaz stavim na njih. Včeraj so dokazali, da tudi psihološka prednost Angležev po golu v peti minuti ni bila dovolj, ker je bila njihova želja prevelika. Predvsem pa so se dejansko na igrišču trudili, kar kaže tudi statistika pretečenih kilometrov, predvsem pa atraktivnost igranja njihovega nogometa.

In potem imamo na drugi strani nacionalno televizijo in njihove komentatorje. V bistvu dva komentatorja, ki sta vrgla precej slabo luč na vse skupaj – na žalost naši ponudniki televizijskih prenosov zatemnijo hrvaške TV programe, da bi lahko užival v njihovem komentiranju in smehu in solzah …

Prvi komentator je Andrej Stare, ki je med zadnjo tekmo, ki jo je komentiral, hrkal. Ja, celo tekmo je bilo slišati njegovo hrkanje in bilo je nadležno. V bistvu neprebavljivo. Tudi to, da sem imel večkrat občutek, da ne gledava iste tekme verjetno ni nič novega in verjetno nisem bil edini.

Včerajšnjo tekmo je komentiral Urban Lavrenčič, ki je sicer svoje delo opravil malce boljše, ampak na žalost je bil pristranski. Očitno mu je bližje reprezentanca Anglije, kar je tudi dokaj jasno izražal skozi svoje komentiranje.

No, pa tudi to bi mu lahko oprostil, če ne bi začel med tekmo omenjati arbitraže  … Zakaj je bilo potrebno to, mi ni jasno in verjetno še marsikomu drugemu ne. Ali lahko, vsaj pri športu, pozabimo na politiko in sranje, ki ga delajo politiki? Ali lahko vsaj v tem mehurčku imamo občutek, da je šport boljši in drugačen od politike?

Še enkrat. Bravo, Hrvaška! In naj zmaga boljši (Hrvaška) v finalu. Jaz pa razmišljam, da bi šel na ogled finala na Hrvaško!

Preberi več

  1. Glede komentiranja… mislim, da so prvenstvo komentirali trije. Stare, Milovanovic in Lavrencic. Hrkanje Stareta se je pojavilo letos in je bilo zelo motece med olimpijado. Na nogometu se ob vsej galami skoraj ne slisi. Milovanovic se zdi cisto brez energije, nobenega navdusenja, iskrice, zara. Se najboljsi je Lavrencic, ki nima veliko pojma o nogometu, potem pa zacne s temami, ki nimajo veze z nogometom.

    Na sreco sem bil konec junija na Hrvaskem, kjer uzival v komentarjih. Ki pa so bili, roko na srce, tudi zelo pristranski. Ampak ok, v predtekmovanju so hrvati igrali precej bolje kot v bojih na izpadanje.

    1. hvala za dodatek. drzi ja, milovanovica sem povsem pozabil omeniti.. in ja, lavrencic govori zgolj o zgodovini :)

      ce bi bili pri nas vsaj nezatemnjeni hrvaski programi – vem, da ne bi mogel pricakovati objektivnosti od njih, ampak od nasih komentatorjev bi bila pa ta pricakovana :)

Komentarji so zaprti.

had blog, ki ga piše Roni Kordiš, obstaja že od julija 2005. Kritičnost, ki se je spremenila v spodbujanje novih in dobrih idej, začinjena z neskončnim številom fotografij, pa je pot po kateri se trenutno giblje. Sledite mi lahko na Twitterju had, ali pišete na info at had.si!
x fb ig
©️ 2025 — had. All Rights Reserved.