Nov dan, nov vzpon. Tokrat sem se odločil, da najdem Kamniško sedlo, ki mi ga prejšnji teden ni uspelo in sem pristal na Kokrškem sedlu. Vzpon na 1864 metrov visoko destinacijo sem začel iz Jermance – tokrat sem pazil, da nisem zgrešil odcepa in sem se pripeljal do pravega izhodišča.

Mimo Kamniške Bistrice, po makedamski cesti – edino, kar je potrebno paziti, da za Kamniško sedlo zavijete desno, če pa bi želeli iti na Kokrško sedlo, pa bi sredi gozda zavili levo. Pot do Kamniške koče na Kamniškem sedlu je zelo dobro označena, prav tako pa tudi urejena. Za dostop do Kamniškega sedla je po oznakah potrebno 2 uri in pol. Meni je uspelo skoraj 900 metrov višinske razlike premagati v uri in desetih minutah.

Tempo je bil kar dober, kajti prepričan sem bil, da je to malce lažji vzpon. Pri Pastirjih, kjer stoji zasilni bivak, se je odprl pogled na zadnji vzpon, ki me je še čakal, vendar je bil vrh zavit v oblake. Pot postane za par minut položna, vendar me je potem spet čakal strm vzpon, ki pa je ponujal čudovit razgled.

Po dobri uri sem prišel na do koče, ki je bila množično oblegana, naredil par fotografij in zaradi vse bolj temnih oblakov, ki so se dvigovali na okoliških hribih, se spustil nazaj proti izhodišču – vendar tokrat po dolgem melišču, ker se mi ni dalo hoditi po strmi poti navzdol. To je bila ena izmed boljših odločitev.

Seveda je za konec sledil še skok v Kamniško Bistrico, kjer sem se v trenutku prijetno ohladil. Sicer bi raje skočil v katero drugo reko, slap, ali karkoli – vendar v tistem okolišu nisem našel ničesar drugega in sem se moral zadovoljiti s tem.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.