Veliko stvari me moti. V bistvu z vsakim letom se ta spisek daljša in daljša. Dejansko ugotavljam, da sem vse bolj netoleranten in se precej težje prilagajam razmeram. Verjetno je to vse razvidano tudi iz objav na blogu?
- Dost mam / verzija 2018
- Pred 20 leti / ko se zaveš, da si star!
- Odložiti slušalko, prevrteti kaseto, oglasna deska / star sem
Motijo me vozniki na avtocestah, moti me Dars, motijo me ljudje v trgovinah, ki prijemajo in otipavajo kruh in ostala živila, motijo me lastniki psov, ki ne pobirajo iztrebkov za svojimi ljubljenčki, moti me zamujanje, moti me neiskrenost, moti me … In še in še in še bi lahko našteval. Ali je dejanska težava v vseh teh ljudeh ali pa je težava zgolj v meni? Kdo postavlja pravila kaj je prav in kaj narobe?
Pa vendar ni bilo vedno tako. Bilo je ravno obratno. Nekoč sem se znal odlično prilagajati vsaki situaciji in sem se lahko vse preživel brez pizdenja, predvsem pa sem se prilagajal. Bil sem mlad in bil sem toleranten. Odkrival sem svet in pustil, da me stvari peljejo v svojo smer. Vendar se očitno stvari spreminjajo z odraščanjem in z več izkušnjami.
Kljub temu, da se zavedam, da me moti toliko stvari, je precej težko spremeniti to – včasih poskušam in se trudim. In kmalu ugotovim, da se je težko vsemu prilagajati. Predvsem pa se mi vedno znova zastavi vprašanje – zakaj hudiča bi se moral zgolj jaz prilagajati? Če vsi zamujajo – zakaj bi moral jaz to tolerirati? Če nekdo 2 minuti otipava kruh v trgovini – zakaj bi moral biti tiho, namesto, da bi mu povedal, da to ni ok. Če gospodična v visokih petkah ne pobere iztrebkov za svojim psom – zakaj bi moral biti tiho? Ali bi morali ljudje res požreti vso sranje in biti zgolj tiho?
Včasih si zastavim vprašanje, ali je prav to kar počnem. Namreč da izgubljam čas s povsem nepomembnimi zadevami, ki pa se meni zdijo zelo pomembne in bi se namesto tega lahko mirne duše požvižgal in šel mimo, kot da se nič ni zgodilo. Vendar očitno ne morem iz svoje kože, ki je že “precej stara in trda” in pizdim in izgubljam čas s tem. Ja, počutim se starega. Predvsem pa vsamo leto manj prilagodljivega.
Verjetno nisem edini ki ima takšne težave v življenju in ki se sprašuje podobne stvari, kot se jih sprašujem sam. Včasih se sam sebi zdim kot Sančo Pansa, ki se bojuje z mlini na veter. Ampak mi gre dobro. No, vsaj upam.
Poznana zgodba iz Celjskih trgovin, kjer večinoma starejša generacija pogleda že pripravljen kruh v tistih vrečkah, ki imajo luknice, ga skupaj stisne če je frišn. Ampak ni dovolj samo da bi enega, mogoče dva, če že prvi ni ok, ampak pregleda, pretipa, stiska, povoha vse.. in nato kupi enega čisto tretjega, ki ga prodajalka vzame iz police.
Tako je zgleda z vsemi. Tudi jaz opažam, da mi gre vedno več stvari ne jetra po domače povedano.