Vsake toliko časa se spomnim tega zapisa in ga dopolnim. Iz leta v leto me namreč moti več stvari in tako se tale spisek samo daljša in daljša. Verjetno je za to kriva moja starost in posledično s tem pride tudi nestrpnost. Ja, priznam, vsako leto sem bolj občutljiv in vsako leto bolj pizdim.

Leta 2008 – Dost mam! (šlo je za naše Patrie):

  • dost mam skrivalnic, ki se jih gredo z mojim, oz. našim davkoplačevalskim denarjem!
  • dost mam obtoževanj in podtikanj, da bi odvrnili pozornost stran od preiskave!
  • dost mam “oznak strogo zaupno”, če jih “jaz financiram” in še vedno ne vem, kaj bomo dobili!
  • dost mam igric, ki se jih gredo politiki, ki smo jih mi izvolili!

Leta 2011 se je na spisku “dost mam” znašlo še par stvari:

  • dost mam enih in istih obrazov v politiki, ki smo jim priča že zadnjih 20 let in ki rotirajo kot sateliti po orbiti
  • dost mam kurčevih referendumov, ki se vsak teden pojavijo v idejah nekaterih ljudi in s katerimi poskušajo preložiti odgovornost na par tistih ljudi, ki dejansko gredo na referendum
  • dost mam obračunavanja s polpreteklo zgodovino, ki bi jo radi nekateri spremenili v svojo korist, namesto da bi se ukvarjali s sedanjostjo, ki jo moramo davkoplačevalci živeti
  • dost mam podtikanj in obračunavanj v javnosti, ki niso ključnega pomena za dobrobit državljanov Slovenije, ampak služijo za pritlehne interese posameznikov
  • dost mam obljub politikov, ki se vsi medeni cedijo, ko je potrebno dobiti glasove volivcev in pozabijo na nas že prvi dan svojega dobljenega mandata
  • dost mam neučinkovitih organov pregona, ki se rajši ukvarjajo z majhnimi “ribami”, kot da bi začeli čistiti greznico tam kjer najbolj smrdi
  • dost mam tega, da v Sloveniji obstajata dva razreda ljudi – razred, ki se lahko požvižga na zakone in ki jim nihče nič ne more in ostali, ki tega privilegija nimamo
  • dost mam “uspešnih” podjetnikov, ki so vse premoženje pridobili s pomočjo privatizacij in na račun ostalih iztrošenih Slovencev
  • dost mam poslušanja zgodb o uspehu in razcvetu Slovenije, ko je trenutno pri nas preko 100.000 brezposelnih ljudi, ki težko preživijo mesec
  • dost mam sranja, ki sem ga priča vsak dan v “novinarskih” prispevkih in s katerimi se povzroča samo še slabša klima (ki je že tako v riti)

Leta 2015 se je spisek še dodatno povečal:

  • dost mam ljudi, ki nikoli ne bo prevzeli odgovornosti za stvari, ki so jih storili
  • dost mam “upravljavcev” državnega premoženja, ki delujejo v interesu “države”, kar se je dokazalo v primeru DUTB, Banke Slovenije, itd..
  • dost mam ljudi, ki za svoja dejanja ne končajo tam, kjer bi morali, ampak jih luknje v zakonih ščitijo
  • dost mam orožarskih afer, Patrij, TEŠ6, Bank Slovenij – ki so bile namenjene zgolj temu, da so si nekateri omastili brke

Leta 2017 sem dodal spisku še par stvari:

  • dost mam deljenja ljudi, kar zelo uspešno počnejo politiki in jim je v veselje
  • dost mam #fakenewsov, ki jih sproducirajo politični veljaki in posamezni takoalidrugačesučni mediji
  • dost mam življenja v strahu, kar je želja politike
  • dost mam svaljkanja ljudi iz ene funkcije na drugo funkcijo, kljub temu, da so nesposobni
  • dost mam lepih besed, ko pa ni nikjer rezultatov

Leta 2018:

  • dost mam zastojev na cestah, ker se naš vrli Dars odloči, da bo popravljal ceste v najvišji turistični sezoni
  • dost mam sralcev na družbenih omrežjih, ki so v bistvu vojščaki in sejejo zgolj nemir in paniko – in vsi vemo, da je to na družbenih omrežjih lahko storiti
  • dost mam politikov, ki ne razumejo, da so oni na pozicijah zaradi nas in da nismo mi tukaj zaradi njih
  • dost mam strašenja ljudi, ki ga določeni mediji vsakodnevno izvajajo – se lahko začnemo počasi zavedati, da ni tistih milijon migrantov na nobeni od meja, čeprav to vsakič znova poudarjajo
  • dost mam precednika, ki nima jajc, da bi imel svoje mnenje – v Sloveniji pač ne moreš biti vsem všečen
  • dost mam potvarjanja zgodovine in laži, ki bodo, če bo šlo tako naprej, kmalu postale resnica
  • dost mam navideznega sveta – ki ga ustvarjajo družbeni mediji in njihovi uporabniki – to ni realnost. Realnost našega sveta je nekaj drugega in živeti v iluziji ni ravno pametno

To, da se preselim ni rešitev. Tudi to, da se delam, da me nič ne moti, ni rešitev. V bistvu pa je res, da bolj ko opazujem svet okoli sebe, več stvari opazim, ki mi gredo na “kurec”. Mogoče pa je problem zgolj in samo še v meni, kajne?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Time limit is exhausted. Please reload CAPTCHA.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.