Odločitev, da se podam na Sedmera jezera (do koče pri Triglavskih jezerih) iz izhodiščne točke Planine Blato je bila odlična! Očitno je vremenska napoved prepričala veliko pohodnikov, saj je bilo parkirišče na Planini Blato, ki je izhodišče za Sedmera jezera že ob 7:30 povsem polno. Ampak po vrsti.

Mimo Bohinjskega jezera, mimo Stare Fužine sledite cesto proti Planini Blato. Pri Koritih Mostnice je rampa, kjer morate vzeti listek (dnevna parkirnina oz. uporabnina ceste je 12 evrov) in se odpeljete v precej strm klanec. Sicer je bil Bohinj v megli ob 7. uri zjutraj, vendar z vsakim metrom, ko sem se dvigoval je bilo nebo bolj modro in sonce bolj močno.

Na srečo sem našel na Planini Blato parkirišče in se podal na pot. Po oznakah je ta pot dolga okoli tri ure in petnajst minut. Sam sem računal, da mi bo uspelo na cilj priti v dveh urah in petnajstih minutah.

Na začetku poti je potrebno “ornk zagrizti” v kolena. Pot vodi po gozdu, kjer trenutno odvažajo les v dolino in je posledično povsem blatna. Kasneje se spremeni v kamnito pot in prav začudeno sem pogledal, ko je mimo mene peljalo vozilo gorske reševalne službe – priznam, sam se ne bi upal peljati navzdol po tej cesti. Po približno 20 minutah sem prišel do koče Planina pri Jezeru, kjer je bilo na travi videti zmrzal.

Par sto metrov ravnine in potem spet klanec, ki se ni in ni končal. Do Dednega polja. Naj opozorim vse pohodnike, da so vse koče zaprte v tem času. Tudi koča pri Triglavskih jezerih – odprti so bili do 31. septembra, sedaj pa vse sameva.

Od Dednega polja naprej je precej lahka pot in prav užitek je, ko te greje jutranje sonce in so ljudje dobre volje in se vsi med seboj pozdravljajo. Tudi to je eden izmed razlogov, da imam rad hribe. Malce spusta in že sem bil pri razkrižju – čez Štapce ali čez Prode?

Odločil sem se za čez Štapce in jo mahnil zopet v hrib, ki se ni in ni končal. Po približno 25 minutah vzpona, pa se je pred menoj odprl pogled na Sedmera jezera in “zajla” me je opomnila na moj strah pred višino. Na srečo je samo par minut spusta ob zajli in potem še približno 20 minut hoje mimo Dvojnega jezera do koče pri Triglavskih jezerih. Cilj sem dosegel v času dveh ur in desetih minut.

Sonce je bilo ravno prav prijetno, da sem se odločil, da naredim nekaj, kar nerad počnem. Da se malce spočijem preden jo mahnem nazaj čez Prode. Ker so moja kolena precej “občutljiva”, sem si vzel za počitek okoli 15 minut in jo mahnil nazaj proti avtu. Pot čez Prode je manj naporna, vendar je malce daljša. Pogled na Vogel, dom na Komni in predvsem na naravo pa je bil več kot čudovit.

Za nazaj sem porabil dve uri in pol – ja, tako jaz hodim v gore. Če bi lahko vedno hodil samo v hrib in nikoli navzdol, bi bil nadnavdušen. Ampak tudi sicer sem bil, ko sem se spuščal po gozdu proti avtu, saj so bila kolena že malce “mehka”.

Definitivno priporočam – lahko tudi z mlajšimi otroki, vendar jih bo treba precej animirati celotno pot – ni tako zahtevna, kot pa se verjetno marsikomu vleče.

Leave a Reply

Your email address will not be published.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.