Primož Siter je kolega iz mladosti. Doma je iz Trbovelj. Odličen glasbenik. Poslanec Levice v državnem zboru in v tem mandatu se je veliko ukvarjal ravno s to temo. Predvsem pa Človek z velikim srcem. Eden redkih, ki je šel v Dom starejših Hrastnik, kjer je veliko število okuženih s Covid-19 in se ni nastavljal kameram, ampak je pomagal kot prostovoljec.

Svojo izkušnjo v dogajanju v Hrastniku, predvsem pa svoj pogled na celotno situacijo v DSOju Hrastnik je strnil v zapis, ki bi ga moral prebrati vsak minister in vsak poslanec. Vsak, ki ima v rokah škarje in platno in odloča o teh stvareh. Namesto, da pridejo v Hrastnik ministri, ki z velikimi besedami obljubljajo vse mogoče, bi bilo bolj smiselno, če bi prišli ti isti ljudje tja pomagat.

Da bi mogoče za trenutek spremenili pogled na celotno situacijo, predvsem pa, da bi začeli iskati rešitve in ne bi mesta Hrastnik in DSOja pustili samega – kot, da to ne bi bil njihov problem. Še precednik ni prišel v Hrastnik delat “selfijev” in pametovat o tem, kako je on v času Covid-19 hodil naokoli po DSOjih in navduševal starostnike.

Zasavje je očitno pozabljeno ne samo od ablasti, ampak še “buh” nas je pozabil. In situacija s katero se ukvarjajo v DSOju je situacija za katero bi morala imeti država pripravljeno strategijo. Pa je nimajo, kajti ničesar se niso naučili iz prvega vala Covid-19 in niso pripravljeni na novi val, kar opozarja stroka.

O čem torej piše Primož Siter – klik spodaj za celoten tekst in poskrbimo, da pride ta tekst do vlade in ministrov. Mogoče pa je v njih kanček empatije in jim ne gre zgolj in samo za plenjene države …

Vse je stvar politične odločitve. Družba o sebi pove največ skozi način, kako skrbi za najšibkejše. Za otroke, revne, bolne in stare. En šiht sem preživel kot prostovoljec med zaposlenimi v Domu starejših Hrastnik. Prostovoljec, ker drugih ljudi ni, vladna politika je tam odpovedala, zgarani delavci doma so krizo primorani reševati sami. Včasih ne gre drugače, kot da starčki ležijo na hodniških tleh.

Improvizacija je luštna stvar, a ne, ko moraš z njo pohoditi dostojanstvo človeka. Z nekaj skromnimi izjemami, ki so se lahko sami dvignili s postelje in posedli v invalidski voziček, je bila večina stanovalcev v naših nadstropjih nepokretnih in je tudi pri minimalnih premikih potrebovala vso pomoč. V situaciji smo bili tako primorani ubrati način, ki ga ne privoščim nikomur in ne pristoji civilizirani družbi.

Drobne in krhke starčke smo podlagali in zavijali v rjuhe ter jih kot žerjav na houruk dvigovali s postelj. Čimbolj previdno smo jih polagali na vzmetnice, ki smo jih bili pred tem namestili na tla ob postelje. Če že s posteljo ne gre, je vsaj vzmetnica dovolj ozka, da jo po tleh odvlečeš skozi vrata do hodnika. S starčkom na njej. Drugih prostorov ni.

O grozovitosti prizora z nebogljenimi starostniki, ki ležijo na hodniških tleh in ne vedo, kaj točno se dogaja, ne bom zgubljal besed.  Preberite si Zolaja. »Naj minister namesto na tiskovko pride za kako urco semle,« so se skoraj šalili v prostovoljsko delavski ekipi. »Bo potem dajal izjave!« Na vso srečo se je v tistem trenutku na scenariju prikazalo nekaj improviziranih srčnih knapovskih obešenjaških humornih izmenjav med stanovalci in našo ekipo, ki so sproti hladili ozračje. Brez tega bi se zlomil tudi kakšen knap, vajen hudega. Če zaposleni v domu v svoji predanosti ne bi bili tako prizemljeni in srčni, bi se zlomil tudi sam.

Celoten tekst na naslovu http://primozsiter.si/za-zidovi-doma-starejsih-hrastnik-osebna-izpoved/

DSO Hrastnik

DSO Hrastnik

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.