“Gospod Kordiš, vi potrebujete psihiatrično pomoč!” S tem stavkom Janez Janša ni nagovoril mene, čeprav je omenil moj priimek. Tako je v parlamentu nagovoril mojega “soimenjaka” Miho Kordiša, ki je poslanec Levice. Naj tukaj omenim, da z Miho nisva v “žlahti”, čeprav so domoljupci že večkrat zamenjali mene in njega in tudi nekateri “pisuni” so omenjali, da je Miha moj brat. Ni. Sem ga pa že enkrat srečal in sva se na ta račun precej prešerno nasmejala.

To, da predsednik vlade nekomu reče, da potrebuje psihiatrično pomoč je na nivoju “pregleda mednožja”, ki ga je pred leti izrekel Pavle Rupar v parlamentu. Nedostojno, poniževajoče, predvsem pa brez kančka zdrave pameti. Predvsem pa na nivoju, ki ne bi smel biti nikoli prisoten v parlamentu in ki ga predsednik vlade niti pod razno ne bi smel izreči.

Ampak to je ta nivo komunikacije domoljupcev, ki si pod označko “svoboda govora” dovolijo vse.

Za kaj je šlo v zgoraj omenjenem primeru? Miha Kordiš je zastavil predsedniku vlade vprašanje glede njegovega svetovalca Roka Snežiča. Glede na to, da Igor Zorčič ni reagiral na vprašanje Janeza Janše, je Luka Mesec zelo jasno in konkretno povzel kje je težava v takšnem vprašanju!

Ja, to je ta nivo komunikacije, ki smo mu priča v zadnjem času. Očitno še nismo dosegli dna, čeprav smo že dolgo časa tam. In očitno je nova normalnost, da predsednik vlade nekomu odvrne, da potrebuje psihiatrično pomoč.

Če bi bil nesramen … Bi zapisal še en stavek. Pa vendar ni potrebe, kajne? Včasih je nenapisano močnejše od napisanega.

had
had