Nadškof Stanislav Zore je pri maši za domovino izjavil, da smo “po 30 letih smo tam, kjer smo verjeli, da bomo.” Kljub temu, da v teh dneh “švicam” pa nimam občutka, da živim v Švici, kot so nam takrat “sadili rožice” in nam obljubljali deželo kjer se bosta cedila med in mleko. Vse bolj imam občutek, da nam je od obljubljenih sanj o Švici dejansko ostalo samo “švic”.

Mogoče pa je cerkev tam, kjer je verjela da bo. Mogoče pa jim je Janez končno izpolnil njihove želje, saj je cerkvi aktualna ablast  izrazito naklonjena, saj jo zasipa s finančnimi sredstvi, prav tako ima cerkev vse večjo vlogo tudi v politiki in se vtika tudi v dnevno življenje, čeprav imamo v ustavi 7. člen: Država in verske skupnosti so ločene.

V Sloveniji pač to sedaj ne velja in povsem razumem Zoreta, da izjavi kaj takšnega. Za njih so to čudoviti časi, saj denar leti iz vseh strani, lahko kršijo predpise, saj gre za versko svobodo in imajo maše in birme, medtem ko se ostali ne smemo družiti. Za njih tudi ne veljajo PCT pogoji in še in še bi lahko našteval.

Ja, Zore je tam, kjer je verjel, da bo. Vsi ostali pač ne. No, da ne bom zavajal. Janezovi verniki so tudi tam, kjer so želeli, da bodo. Vsi ostali v Sloveniji smo pač nepomembni. In ja, nismo postali druga Švica, čeprav so nas leta in leta prepričevali, da bomo. V bistvu smo postali senčna dežela na sončni strani Alp. To pa ni ravno to kar so nam pred 30 leti obljubljali. Ampak kdo pa je verjel, da bodo politiki držali besedo?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.