Borut Pahor je našel kandidata za ustavnega sodnika. To je Rok Svetlič. Bolj zanimivo je kar sta na tviterju objavila dr. Sašo Zagorc in dr. Samo Bardutzky, ki sta Roka spoznala na posvetu o migracijah na ministrstvu za notranje zadeve lansko leto. Izjava, ki opiše modus operandi Roka Svetliča in prikaže, da je Borut Pahor zgolj in samo orodje v rokah Janše: ‘Zato mora država, če ne želi ostati postmodernistično mehkužna, za zaščito svoje simbolne vloge gospodarja v skrajnem primeru tudi streljati na migrante ob nezakonitem prečkanju državne meje!”

Če bi to informacijo posredoval zgolj eden izmed udeležencev, bi malce skomignil z ušesi in si mislil svoje. Ker pa sta to izjavo potrdila dve osebi, postane kaj kmalu jasno zakaj je Borut Pahor predlagal to osebo za ustavnega sodnika. Da bo Janez lahko mirno opravljal svojo raboto naprej in posledično bo možno tudi streljanje migrantov na mejah.

Tukaj pa je celotna nit, ki jo je opisal dr. Sašo Zagorc (vir):

Dokaj dolga in presunljiva zgodba o tem, kako je še brezobzirni minister pokazal sočutje: 1. del 🧵

Pozor: na koncu imate zagoneten kviz za poznavalce !!!

Narava mojega dela in akademskega položaja je takšna, da me vrhovi državnih inštitucij pogosto vabijo na posvete, …
konference, delovne sestanke v zvezi s perečimi ustavno-pravnimi vprašanji. Ta vabila so včasih dokaj uradna, občasno pa se pojavi tudi kakšno prijazno neformalno. Nekateri nosilci oblasti so tem posvetovanjem bolj naklonjeni, nekateri manj; tudi njihovi motivi so zelo različni.
Sedanji predsednik republike s pridom izkorišča te trenutke v luči svojih prizadevanj za mediacijo v pregretem političnem prostoru. Spomnimo se njegovih naporov o presekanju gordijskega vozla o noveli volilnega zakona. Večinoma pa so ta vabila namenjena za pridobivanje …
ekspertnih stališč o zelo podrobnih vprašanjih parlamentarne ustavne ureditve, ki je pogosto zaradi načrtne ali nenačrtne podnormiranosti zelo prikladna za raznovrstne razlagalne prijeme. Včasih pa so ta srečanja le krinka oziroma opravičilo za kasnejšo politično odločitev …
v smislu »glejte, tudi stroka ni enotna«. Spomnim se izjave tedanjega člana vlade na koncu zelo neformalnega, skoraj konspirativnega, posveta o zelo perečem vprašanju. Na pol na glas, na pol le zase je pred vsemi zamrmral »trije za, trije proti, nobeno stališče ne prevlada«.
Popolnoma ignorirajoč vsebinski vidik in kvaliteto argumentov je ta politik razkril svoj modus operandi, kot da smo vsi na nogometni tekmi in je končni rezultat remi. Po večini pa imamo povabljeni strokovnjaki zelo podobna stališča, smo zelo načelni navkljub različnim …
svetovno-nazorskim pogledom, včasih tudi predlagamo kaj koristnega, kar se v praksi nato tudi izvrši. Občasno tudi zavijam z očmi, ko kakšen od povabljenih strokovnjakov govori traparije, čeprav se ne spozna na specifično področje, pa je po nekem ključu vseeno povabljen in …
meni, da je bilo treba njegovo mnenje nujno slišati.

Zaupam lahko še to, da sem se na tovrstna vabila še nekaj časa nazaj kar se da naklonjeno odzival. Sledil sem praksi mojih predhodnikov na katedri, da je plemenito pomagati državnim institucijam. Moj odnos se je deloma …
spremenil, odkar mi je na nekem delovnem sestanku eden od sodelujočih, sicer zelo znan funkcionar, užaljeno in tudi zmotno zabrusil, da je enostavno le kritizirati neustavnost zakonskega predloga in ničesar predlagati. Bizarnost te domišljave izjave sem zelo verjetno zaznal …
le jaz, ko sem se ozrl po prostoru in opazil, da okrog mene sestankujejo tisti, ki so plačani za to, jaz sem pa tam na »etični pogon«. Zato sedaj vabila kar selektivno odbiram in se udeležim le tistih srečanj, za katere menim, da so zares pomembna in vredna mojega angažmaja.
Naslednji, občasno dokaj moreč, moment teh dogodkov je nekakšna uravnoteženost vabljenih. V zadnjem času to postaja kar dominantna mantra iz političnih krogov, ki očitno preveč radi razumejo uravnoteženost kot enačaj strokovnemu znanju. Politična uravnoteženost sodelujočih …
ima svoj smisel v pluralni družbi, ko se tudi obravnavajo – lahko tudi zapletena – vprašanja, ki so znotraj polja proste politične presoje. Kot strokovnjak za ustavno pravo imam pogosto bolj dodelano stališče od drugih glede tega, kje so meje oziroma robovi še dopustne …
politične presoje, zato lahko svetujem, da onkraj tega velja uveljavljeno pravno stališče, ki je enoznačno in ne sme biti odvisno od svetovno-nazorske prepričanosti sodelujočih strokovnjakov, uradnikov ali politikov. Torej, ko je govora o slednjem, je uravnoteženost bolj …
cokla, kot kaj koristnega. V praksi žal zaznavam, da so med povabljenimi nekateri posamezniki, ki očitno nimajo niti izpričanih posebnih strokovnih znanj niti resnih objav. Na sestanku so zaradi opevane »uravnotežitve«, praviloma potem na sestankih dokaj arbitrarno kvasijo …
puhlice, izlivajo svoje filozofske traktate, predvsem pa tratijo sebi in ostalim dragoceni čas.

Vrnimo se na začetek. Če so po eni strani nekateri državni organi ali funkcionarji izrazito naklonjeni pridobivanju »drugega mnenja« o ustavno-pravnih vidikih, poleg že omenjenega …
predsednika republike in nekaterih njegovih predhodnikov, sem uvrščam še ustavne sodnike, državni zbor in ministrstvo za pravosodje, občasno tudi vlado in informacijske pooblaščenke ter – za moja znanja kar relevantno – Državno volilno komisijo, po drugi strani obstaja …
državni organ, ki dokaj šablonsko izvaja svojo normativno in siceršnjo politiko v okviru svojih pristojnosti: Ministrstvo za notranje zadeve. Šablonsko in formalistično v smislu tega, da se resno drži resolucije o zakonodajni dejavnosti in redko pričakuje poseben strokovni …
angažma izven uradniškega kroga, kolikor ni omogočen preko instituta javne obravnave zakonskega ali podzakonskega predloga. Po eni strani razumljivo, po drugi spet ne: številni predpisi, ki jih pripravi ministrstvo, so politično in pravno občutljivi, zato ne čudi, da so …
pogosto predmet uspešnega izpodbijanja njihove ustavnosti in zakonitosti pred ustavnim in drugimi sodišči. Morebiti bi večja naklonjenost prisluhniti stališčem iz akademskega okolja in strokovnih organizacij bila dobrodošla tudi za ministrstvo in spoštovanje pravne države.
Zato sem bil kmalu ob začetku lanskega poletja docela presenečen, da me tedanji sekretar na dotičnem ministrstvu vabi na razgovor. Tema je bila zelo občutljiva, razvpita 10.a in 10.b člen zakona o tujcih ter t.i. kompleksne migracije, in že predmet ustavno-sodne presoje, …
ki ni šla v prid stališčem ministrstva. Po vabilu sodeč se je ministrova ekipa tega lotila lege artis. Zapisali so, »da je urejanje takšnih vprašanj in izzivov izjemno zahtevno, odgovorno in občutljivo«. Ne bi se mogel bolj strinjati; če bi bil zloben, bi dejal, da bi to …
lahko vedeli že pred inicialnim sprejetjem prejšnje novele zakona, ki je bila razveljavljena. Nato, vabilo je bilo namenjeno »poznavalcem področja človekovih pravic, ustavnega prava in mednarodnega prava, področja migracij in mednarodnih odnosov«. Ja, načeloma se s temi …
področji, razen z mednarodnimi odnosi, ukvarjam doma in v tujini. Torej, super, nekaj zame. Navsezadnje, iz vabila so bili razvidni ustrezni cilji posvetovanja: preverba ustreznosti novega predloga rešitve, pridobitev opozoril s strani povabljenih, usmeritev na »boljše …
in alternativne rešitve«. Na koncu je bilo zapisano, da organizator pričakuje »vsebinsko bogat in kakovosten pogovor«.

Na dan pogovora, bilo je v petek zjutraj in peklensko vroče, julijska vročina je dodobra grela asfalt pred stavbo na Litostrojski, se že pred vhodom srečam …
z dvema povabljenima. Eden od njiju kar iz prve ustreli nekako tako: »Fanta, tale predlog ponovno ne bo prestal ustavnosodne presoje in presoje skladnosti s pravom EU, če bi prišlo do nje. Je eklatantno in prima facie protipraven«.

Dokaj dolga in presunljiva zgodba o tem, kako je še brezobzirni minister pokazal sočutje (2. del) 🧵 (vir)

… Druga dva zgolj prikimava, najina stališča so bila znana že od prej in ni bilo razlogov, da bi jih spremenila.
Torej, na sestanku prvič in zadnjič srečam ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, zdel se mi je kar priljuden in pripravljen prisluhniti vsem stališčem. Takrat je že »nepreklicno odstopil«, vendar te blamaže nihče ni omenil niti med vrsticami. Na sestanku, ob ministrovi …
ekipi, nas je bilo šest tistih, ki naj bi bili strokovnjaki. Bili smo sami moški, strokovnjakinj v Sloveniji očitno ni. Pustimo ta vidik vnemar, raje omenim, da so bili tam nekdanji predsednik ustavnega sodišča z bogatimi izkušnjami s področja upravnega prava, …
dva visokošolska učitelja ustavnega prava in strokovnjaka za migracijsko in azilno pravo, profesor in vrhunski ekspert za pravo Evropske unije ter, khm, pravni filozof. Za neudeležbo na sestanku se je opravičil profesor mednarodnega prava, ekspert za mednarodne odnose in …
nekdanji predsednik države (vse v eni osebi) z napovedjo, da bo poslal pisno stališče, če bo le utegnil. Dozdevalo se mi je, da je svetovno-nazorska uravnoteženost, karkoli naj bi to v konkretnem primeru pomenilo – bila očitno eden od ciljev sestave. Sama razprava ni bila …
prav posebej zanimiva, skoraj vsi smo poudarjali, da je pripravljen predlog le kozmetični popravek razveljavljenega zakona. Četudi bi iskali za ministrstvo kar se da naklonjeno še dopustno razlago, predlog zakona vsebinsko ni bil ustrezen.
V spomin sta se mi zapisala dva momenta in ta sta bistvo današnje zgodbe.
Prvi, minister Hojs je prostodušno priznal, da zelo ceni stališča strokovnjakov in da se mu zdijo tehtna, a da se moramo vsi zavedati, da je politik, ki je zavezan politični usmeritvi svoje stranke in …
mora nadaljevati z njeno politiko. Po tiho sem si mislil, vse lepo in prav, spoštujemo to lojalnost, a ministra bi moral nekdo spomniti, da se je s prisego kot minister zavezal, da bo spoštoval ustavni red v Republiki Sloveniji. Torej, če povzamem, minister je nehote priznal …
dvoje: primat lojalnosti svoji stranki, ne pa državi in njenemu redu, ter primat neustavne politike nad vladavino prava.

Drugi, med strokovnjaki je najbolj štrlel ven iz skupine nek pravni filozof. Sprva mi ni bilo jasno, kakšen je lahko njegov prispevek k dokaj tehničnim

vprašanjem priprave zakonskega predloga, eminentnim ustavnopravnim dilemam ter klečem razumevanja prava Evropske unije in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Vedel bi, če bi kaj konkretnega o tem pisal. Zato sem z zanimanjem prisluhnil, kakšno stališče in …
sporočilo bo predstavil za omizjem. Bila je zelo splošna intervencija, nekakšen poskus filozofske osmislitve migracij v 21. stoletju in vloge države pri regulaciji migracij. Nič posebnega in še ne slišanega – tudi nič koristnega, če smo iskreni – ni bilo v razvlečenem ekspozeju,
vse dokler niso zadonele za omizjem naslednje besede, povzemam po spominu: »Zato mora država, če ne želi ostati postmodernistično mehkužna, za zaščito svoje simbolne vloge gospodarja v skrajnem primeru tudi streljati na migrante ob nezakonitem prečkanju državne meje!« Šok …
za omizjem in pretresene poglede ostalih sodelujočih je ublažil vodja sestanka minister Aleš Hojs s hipno izjavo: »No, no, streljali na ljudi pa ne res ne bomo!«. V tistem kratkem presenetljivem in presunljivem trenutku, ki bi bil načeloma pozabljen za vse večne čase, se je …
še celo sicer robati in često primitivni minister Hojs zdel kot emanacija miroljubnega aktivista, navkljub zelo ostri in omejevalni migracijski politiki, ki jo je zastopal še 5 minut pred tem.
Takrat sem si sam pri sebi dejal, če bi bil ta »pravni filozof« kadarkoli na poti, …
da prejme neko državno-pravno priznanje za svoje delo in bi zaradi tega imel možnost uradno vplivati na delovanje in razvoj države, v kateri živim, bom to zgodbo obelodanil. Dokler temu ni tako, sem si rekel, je bolje tega posameznika ignorirati in ga pustiti v zasebnem svetu …
svobode mišljenja in blodenj. Ta teden je žal prišel čas, da zgodbo »povlečem iz predala«.

Za konec, obljubljeni kviz: Kdo je ta oseba?

Matej Tonin vojska odstop

Matej Tonin vojska odstop

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.