V soboto zvečer sem gledal TV oddajo Lego Masters in prišel na idejo. Sedel v avto in se zapeljal do BTCja, do trgovine Lego. Nabavil par Lego “igračk” in se odpeljal domov, kjer sem se prepustil otroku v sebi in užival v sestavljanju Lego kock. Včeraj sem se za “finale” lotil še 1106 kosov in Lego Vespa je po štirih urah sestavljanja bila pred menoj. Lego je fajn!

V moji mladosti je Lego seveda že obstajal. Ampak je bil malce drugačen kot pa je to kar je na voljo sedaj. Kasneje, ko sem Lego kocke kupoval za nečaka je bilo vse skupaj že nekaj povsem drugačnega. Veliko bolj zahtevni projekti, veliko več drobnih kock, predvsem pa cel kup “dodatkov”.

Še ena stvar je drugačna kot ko sem bil otrok. Kot otrok sem zbiral denar, da sem si kupil “legice” in bil navdušen nad tem, sedaj, ko sem starejši pa grem v trgovino in ne razmišljam kaj bi kupil, ampak preprosto kupim in doma začnem sestavljati. Ni povsem enako tistemu otroškemu pričakovanju, ampak se ne bom pritoževal.

Lego Vespa. Nekako sem si to izbral za vstopni model v svet Lego kock. No, še Lotus Evija, ki ga sestavlja 247 kock se je znašel v moji vrečki. In za povrh še darilo, ker je ravno 8. marec, al nekaj podobnega.

Ker nisem vedel koliko časa bom vse skupaj sestavljal, sem se najprej lotil Lotusa – na žalost nimajo Eliseja, ki bi ga sicer raje imel v garaži kot pa v Lego obliki, ampak tudi Evija je bila povsem primeren vstopni model v svet Lega. Ker mi je šlo dobro od rok sem si pustil Vespo za nedeljo zvečer. Ko se itak nič ne dogaja.

1106 Lego kock sem uspešno sestavil v štirih urah. In nad rezultatom sem navdušen. Sicer bi bil lahko bolj natančen pri lepljenju nalepk, ampak tako ima Vespa en tak poseben “touch”. No, tako se tolažim, ker nisem povsem natančen in ker določene stvari raje naredim malce po svoje.

Aja. Lego je fajn! Ko si enkrat notri, si notri. In bojim se, da bo tole postala adikcija za nekaj časa, ker že iščem modele, ki bi jih rad sestavil v prihodnosti.