Ekipa Tozda z Robijem na čelu je objavila na instagramu, da se poslavljajo. Da odhajajo z lokacije, kjer so bili 13 let, in da se kmalu vidimo na novi lokaciji. Da zgodba Tozda še ni končana, me veseli, kajti vseeno je bil to lokal, kjer sem zadnjih deset let spil največ Coca Col in preživel številne dneve in večere. Tozd je bil “naše” pribežališče.
- Lotus Elise / #registrska MS HAD
- Po 27 letih je zopet Mini v moji garaži
- Tri mesece brez Coca Cole / in Coca Cola je vseeno preživela
Moja zgodba s Tozdomm se je pričela pred desetimi leti. Ko sem bil del žirije na SOFu in smo z ostalimi žiranti spletli prijateljse vezi. Teden dni Portoroža se je nadaljeval skoraj vsak torek v Ljubljani – v Tozdu. Zadnja leta po koroni se je malce spremenilo število obiskov Tozda, vsaj zame, saj se mi zdi, da smo po tej “odisejadi,” ki smo je bili deležni, vsi malce drugače gledali na svet.
Ko smo se pred desetimi leti odločali, kje se dobi žirija SOFa v Ljubljani, je padla ideja, da bo to Tozd. Torkova “tozdovanja” so postala naša stalnica. In v najboljših časih je bil torkov tozd vsak dan. Sploh pomladi in poleti. In pred desetimi leti Ljubljana še ni bila tako polna turistov, tako da smo vedno imeli mizo, ki nam jo je priskrbel Robi.
Veliko, veliko popitih piv in računi, ob kateri smo velikokrat obnemeli – ker si je težko predstavljati, da lahko ekipa štirih spije toliko. Na moji strani pa ogromno popitih Coca Col, ingverjevih piv, njihovih hišnih čajev. In ker smo bili redne stranke, smo imeli popust na pijačo. In brezplačne runde. Robi nas je razvajal, kuhal vsake toliko časa in prinašal v degustacijo različne “napitke”.
Osebje se je menjalo, mi smo ostajali. Vse se je spreminjalo, Robi je ostajal Robi in mi smo ostajali “inventar”. Kljub temu, da sem si v mladosti rekel, da nikoli ne bom inventar v gostilni, sem v nekem trenutku to postal. In občutek je bil dober. Ker sem se počutil prijetno in domače. Ker je bila vedno dobra družba in ker je bil vedno prostor za debate in ni bilo tozdovanje samo sebi namen.
Za mizo se je zamenjalo veliko ljudi. Nekateri so prišli, drugi odšli. Praznovali smo rojstne dneve, praznovali rojstva otrok, menjave partnerjev, imeli resne debate o politiki, se med seboj tudi kregali. Jokali in se smejali. Bilo nam je vroče in nas je zeblo. Vendar smo imeli svoj “prostor,” in to nam je bilo dovolj.
Z grenkim priokusom sem prebral objavo, da se Tozd zapira. Zgodba je daljša in jasno mi je bilo, da se bo to nekoč zgodilo. Sem pa vesel, da Robi ni vrgel puške v koruzo, ampak pripravlja nekaj novega. In mogoče je bil res že čas, da naše korenine premaknemo na novo lokacijo Tozda in se tam na “stara leta” več družimo.
Zbogom in hvala za vse ribe. In kmalu se zopet vidimo!
