Pisalo se je leto 1995. 25. marca se je rodil nečak Tin in takrat sem se “poslovil” od svojega Minija, ki sem ga imel sicer precej krajši čas kot sem pričakoval. Mini Morris, na 10 colskih gumah, zgolj 1000 kubikov in 46 konjev je imel odlične pospeške in je bil kolateralna škoda tistega večera, ki se ga bolj bežno spominjam. In po 27 letih je Mini zopet v moji garaži. Zamenjal je Opel Tigro, ki mi je delala družbo 17 let in me varno vozila naokoli več kot 420.000 kilometrov.

Mini ni bil moje prvo vozilo. Pred njim je bil fičko – Zastava 750, ki je bil v tistem času eno izmed bolj pogostih vozil na naših cestah. Drugi časi so bili in drugačna vozila so se prevažala po cestah. Ko je šel fičko “od hiše”, mi je bilo hudo, ampak takrat je padla odločitev, da najdem Mini Morrisa, ga uredim in ga vozim naokoli. Mini je bil pač moja želja in velikost vozila mi je bila več kot primerna za moje potrebe.

Kot že zgoraj omenjeno je najin “odnos” trajal krajše časovno obdobje in po 25. marcu je poškodovano vozilo dobilo novega lastnika. Jaz pa sem se takrat odločil, da bo moje novo vozilo novi Fiat Cinquecento s katerim se naredil preko 150.000 kilometrov v par letih. In imel srečo, saj je bil zanesljiv in varčen avto. Očitno so mi že takrat bila všeč majhna vozila, kar me je sledilo tudi kasneje skozi čas pri izbiri vozila.

Ker sem vedel, da se bom enkrat moral poslovoti od Opel Tigre, ki me je prevažala naokoli 17 let, sem v tem času iskal točno določeno vozilo. Rabljenega Minija. Z dizelskim motorjem in čim manjšo porabo, ki mi bo omogočala dnevno vožnjo na relaciji Izlake – Ljubljana. S katerim ne bom imel veliko stroškov in s katerim se bom družil nekaj naslednjih let.

Ko sem v oglasu zagledal točno takšno vozilo kot sem ga iskal – edino ni bil modre barve, kar bi si seveda želel, sem se odločil, da ga grem pogledat. Odlično ohranjeno vozilo, brez ene same vidne poškodbe, predvsem pa z normalno ceno in ne s cenami, ki jih pričakujejo nekateri prodajalci Minijev. No, ne bom rekel, da je bila “ljubezen” na prvi pogled, ampak odločitev je bila hipna.

Vzel telefon, nakazal denar in čez pol ure sem že urejal prepis in novo registracijo. V bistvu brez komplikacij in se čez uro že odpeljal domov z Minijem.

Kaj sem torej nabavil? Mini One D (F56), skoraj bele barve, ki ima 95 konjski motor in porabo manjšo od petih litrov. Sicer sem bil do porabe skeptičen, ampak ker že nekaj časa vestno beležim porabo – sem nekje na 4,5 litra na 100 kilometrov pri prevoženih že skoraj 10.000 kilometrih v tem času. Najprej sem vozilo peljal na servis Podlesnik, ki je specializiran za Minije in BMWje in zamenjal zavore, naredil servis in prosil za strokoven pregled, da se bom lahko varno vozil in da me ne bo strah, da bom nekje obstal. Pri nakupu sem sicer dobil še eno letno garancijo na vozilo, ampak na to ne bi ravno veliko stavil.

Seveda se je Mini v 27 letih močno spremenil in od tistih spominov je ostalo zelo malo. Je pa še vedno nekje v meni želja, da bi nabavil enega Mini Morrisa, ga postavil v garažo in potem “šraufal”, ko bi imel čas. Težava je zgolj v tem, da je starih Minijev zelo malo, če pa se že najde, so pa cene tako visoke, da me kar malce stisne in se sprašujem, če je nostalgija toliko vredna.

Po treh mesecih vožnje z Minijem lahko priznam, da sem navdušen nad njim. Nad vožnjo in nad porabo. Sicer sem imel srečo, da sem v preteklosti večkrat testiral nove Minije in tako spremljal njihovo celotno pot. Seveda bi si želel imeti v garaži JCWja, ali pa vsaj S izvedbo, ampak ko racionalni del mene preračuna koliko več stroškov bi imel letno z gorivom – je takoj jasno, da grem raje za 14 dni na Maldive za to razliko v stroških, do cilja pa pridem itak brez težav. V končni fazi je zame avto še vedno zgolj prevozno sredstvo iz točke a v točko b.