Prejšnji teden je Inšpektorat za informacijsko družbo poslal obvestilo vsem zavezancem po ZDSMA glede izjasnitve o dostopnosti njihovih spletnih strani. Sliši se precej zakomplicirano, vendar temu ni tako. Gre za zakon, ki je začel veljati pred petimi leti, vendar se v tem času nobeno ministrstvu ni ukvarjalo s tem, čeprav ta zakon rešuje dostopnost “javnih” spletnih strani za ogromno uporabnikov spleta z različnimi oblikami oviranosti.
- Zakaj Slovenija ne pobira digitalnega davka od internetnih velikanov kot sta Google in Facebook?
- Si znaš predstavljati življenje brez internetov?
- Ronald, Ronald Kordiš / zakaj mi je tako ime, zakaj imam nick had na internetih in par dejstev o meni
- Je internet fejk? So ljudje fejk? So metrike fejk? Smo mi fejk? Dobrodošli v fejk svet!
V Sloveniji se stvari ne premaknejo, če ne uporabiš “palice”. Nikoli ni dovolj “korenček”. In tako je tudi v primeru zahtev glede dostopnosti. (*)Spletne strani zavezancev po ZDSMA (Zakonu o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikaci), kamor sodijo državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in osebe javnega prava po zakonu, ki ureja javno naročanje, bi morali imeti prilagojene spletne strani do 23. septembra 2020.
Po odzivih, ki sem jih prejšnji in ta teden bral na spletu, sem ugotovil, da temu pač ni tako. Ampak v vmesnem času, ko je bil minister Mark Boris Andrijanič, se ni nihče ukvarjal s tem področjem. Zakaj bi se kajne? Sedaj, ko je inšpektorat poslal to obvestilo, je seveda nastala panika med zavezanci. Pričakovano. Ker v razpisih, ko iščejo ponudnike prenove spletnih strani ali pa za postavitev novih, ponavadi pozabijo na ta del -, ki pa je za njih, če sodijo v kategorijo zavezancev, obvezen.
Ker marsikomu sedaj “kuzla skače v rit,” se iščejo hitre rešitve, čeprav je vsakomur, ki se je kdajkoli ukvarjal z WCAGom, jasno, da to ni zgolj “plugin,” ampak je potrebno prilagoditi še cel kup ostalih stvari na sami spletni strani. Gre za 138 priporočil, če sem si pravilno zapomnil po standardu SIST EN 301, 549 V3.2.1.
Vendar, pozor. Ne gre zgolj za pravilno strukturirano kodo (za kar morajo poskrbeti programerji), ampak gre v tudi za pravilen izbor barv in barvnih shem (za kar morajo poskrbeti oblikovalci) in tudi pravilna poimenovanja fotografij in pravilno uporabo slogov v objavah (za kar morajo skrbeti uredniki spletnih strani). WCAG ni zgolj in samo koda, ampak je živa stvar, s katero se je potrebno ukvarjati. (Več)
Za tiste, ki iščejo hitro rešitev – testirajte spletno stran preko spletne strani https://wave.webaim.org/ in preverite kaj vse morate spremeniti in kaj je na spletni strani ok. Sedaj se za trenutek postavitve v kožo oseb z različnimi oblikami oviranosti in se začnite zavedati, da bi morali imeti prilagojene strani tudi za njih že do septembra 2020.
Pomemben del, ki ga je inšektorat zapisal v svojem pozivu k izjasnitvi, je tudi: Izpolnjevanje zahtev za svoja spletišča in mobilne aplikacije mora zagotavljati zavezanec.
Ker sedaj bi marsikdo prenesel vso odgovornost na izvajalca, čeprav izvajalec za to ni bil plačan, niti to ni bilo del razpisne dokumentacije ali ponudbe. Sam sicer menim, da bi morala biti to osnovna higiena, ampak živimo v Sloveniji, ko se spletne strani delajo za par 100 evrov in ne zadostujejo niti minimalnim standardom o varnosti, kaj šele o dostopnosti.
Kapo dol, Ministrstvo za digitalno preobrazbo, da ste premaknili to zadevo iz mrtve točke, kjer je bila samo črka na papirju, in upam, da se bo v naši deželi začelo enakovredno upoštevati vse deležnike in uporabnike spleta in spletnih strani. In srčno upam, da se bodo tega začela zavedati tudi podjetja, ki tako nehote ali pa hote izključujejo velik del javnosti, ki bi jim te zahteve glede dostopnosti omogočile lažjo dostopnost do vsebin.
